Slovenska zasedba Stray Train je sicer novoustanovljena glasbena formacija, stara komaj leto dni, vendar pa jo zastopa kvintet izkušenih glasbenikov, ki so si kilometrino nabirali dolgo časa znotraj preteklih glasbenih udejstvovanj.
Prvenec po dolžini precej nerodnega, zato pa nič manj zabavnega naslova 'Just 'cause you got the monkey off your back doesn't mean the circus has left town' dostavlja sveženj avtorskih skladb, ki se lahko že v iztočnicah pohvalijo s spretnim aranžiranjem, kar je zaznavnem kreativnem navdihu, tudi odraz zrelostnih izkušenj članov ekipe. Sama koherenca in kompaktna forma skladb, pa razgalja hkrati tudi enovit in čvrst glasbeni fokus celotnega kvinteta, ki je spremljal skupino v času nastajanja prvenca.
Album je dolg komaj dobrih 35. minut, kar je dobro. Kvaliteta ima torej prednost pred kvantiteto. Skupina se v svoji režiji hard rocka, v izobilju opira na iztočnice bluesa, sama riffovska vročica, ki jo razvija v živahnem zvoku dinamične zvočne produkcije, pa dostavlja konkretno dozo decibelov, da ni neumestno v asociacijah izvabljati pridevnik »heavy«. Torej trdozvočna heavy / hard blues rock plošča, ki v osnovi ne odkriva glasbene revolucije, vseeno pa dostavlja spretno in zgledno aranžersko embalažo, ki je izvedena s srčnostjo in žarom, kar prepriča. Zgodba o Stray Train je torej zgodba o retro nostalgični hard rock sentimentalnosti. V Sloveniji ni mnogo tovrstnih skupin, ali pa so v zametkih »revitalizma«, v nekakšnem skromnem porajanju. V slogu skupine se čuti ljubezen do glasbe Led Zeppelin ali Black Sabbath (Man or Stone), bend dodaja v vibracijo tudi elemente pobalinsko zbadljivega koketiranja, za kar je zlasti zadolžena prodorna in všečno variabilna vokalna predstava, ki hkrati (in to je zelo pomembno) zgledno parira rabi angleškega jezika. V tem oziru bi lahko Stray Train vrinili tja nekam v branžo slovenskih zasedb, ki se tako ali drugače navdihujejo nad starimi smernicami rock'n'rolla, npr. Retro Cult, Freeway Machine ali Top Stripper. Nekatere fraze so podložene tudi s kinetiko funk ritem »zvijačnosti« (Wander Man, Green Card Paradise), kar dodatno razgibava celokupno podobo tega izdelka.
Zanimiv odklon na albumu predstavlja Can't buy Happiness (..not even in December), ki vzbuja asociacije na zlate čase grungea, saj so vokali zapeti v srednji do nižje intonirani legi vokalnih harmonij, kar vzbuja asociacije na Alice in Chains in/ali Soundgarden. Prefrigano vznemirljiv in v teatru kreacije vzdušij, učinkovito mračno zapeljan zaključek albuma torej!
Kot prvenec je album 'Just 'cause you got the monkey off your back doesn't mean the circus has left town' dosežek na katerega velja biti pozoren, saj razkazuje nesluteni glasbeni potencial zasedbe Stray Train. Vsekakor se skrivajo še rezerve na njem. V smislu krčenja repeticij samih refrenskih napevov, na kar opozori že uvodna Soulseller (lahko bi bila nekaj sekund krajša), nadalje v smislu dodatnega razgibavanja točk z inkorporacijo dodatnih instrumentalnih pasaž, kot je to zelo smelo prikazano v skladbi Man or Stone in kar bi prineslo dinamično nadgradnjo v preklapljanju med razpoloženjskimi stanji točk albuma. Sicer pa izdelek, ki ga lahko skupina nadvse ponosno zastopa na koncertnih odrih. Ob takšni zavzetosti, kot jo izkazuje studijski prvenec, si lahko od Stray Train v prihodnje obetamo še več zanimivih retrozvočno brcajočih hard'n'heavy blues rock cvetk.
Stray Train - Soulseller:
na vrh