Ime The Kooks prinaša poslušalcem zvrsti znan zven s prve plošče zasedbe »Inside In / Inside Out«. The Kooks so s svojo idejo združenja britanske različice rocka in rocksteadyja zorali ledino na takratni sceni in spustili svež zrak v bledo angleško sceno. Svoje mesto so si prislužili s svojim značilnim zvokom in Pitchardovim glasom, ki je pestrim aranžmajem dodal ravno pravšnjo adolescentno noto.
Žal, istega občutka poslušalec ne doživi na "Junk of the Heart". Turbolentno obdobje druge plošče njihov tretji poskus nerodno dopolnjuje; tudi Pitchard sam je priznal, da je skupina naletela na težave že na samem začetku ustvarjalnega procesa. Menjave članov so še dodatno otežile njihovo situacijo, končni rezultat skupka neugodnih okoliščin pa je anti-katarzična "Junk of the Heart". Naslov plošče se nekako navezuje na osebne težave članov in predstavlja rdečo nit, seveda v več nazorih.
Ploščo otvori istoimenska skladba, Junk of the Heart (Happy), ki že v prvih notah potiska novo smer The Kooks pod nos; Raba t.i. sample-ov in atmosferičnih klaviatur je dokaj neznačilna za zasedbo, vseeno pa v sodelovanju s Pritchardovim vokalom pričara bled nostalgičen občutek z rahlo podnoto brezskrbnosti. S produkcijskega vidika je pristop zanimiv in dobro speljan, lahko bi se reklo skoraj v koraku s časom. Posledično plošča nosi nekaj skladb, ki so kot nalašč za radijske postaje; ravno prav varna mera elektronskih elementov, spevnih melodij in rock vstavkov.
Deljena struktura plošče kaže na skoraj bipolarno razdvojenost zasedbe; prvih pet skladb nosi močne nianse popularizirane plati zasedbe, medtem ko preostanek reciklira stare aranžmajske formule. Posledično je potek plošče neroden, rdeča nit se izgublja v prisiljenih aranžmajih, kot npr. Fuck the World Off, Runaway, in Killing me. To so skladbe pri katerih razdvojenost The Kooks izrazito priplava na dan. Tekstopistvo je popolnoma transparentno, praktično samo sebi namen, skoraj tako kot sound / zvok. Seveda, plošča je zelo kvalitetno posneta, po sodobnih standardih, vendar vseeno manjka ravno tisto malo barve, okusa, občutka za dodano vrednost. Vseeno skladbe kot npr. Is it Me?, How’d You Like That? in Rosie rešujejo medlo podobo skupine. Žal pa The Kooks ponujajo kreativne pestrosti rojene na njihovi prvi plošči.
Tretja plošča The Kooks stopa v korak s časom, tako s produkcijskega vidika, kot kreativne vrednosti. Žal pa podoba zasedbe, kot ene bolj pestrih na angleški brit-indie rock sceni, z "Junk of the Heart" bledi. Plošča je kot nalašč za radijsko spremstvo ob vožnji po obmorskih serpentinah, vendar s težavo zleze pod kožo.
na vrh