Periphery danes spadajo med glavne predstavnike t.i. žanra djent, ki je dobil precej neodobravanja na račun privržencev starošolskega metala, češ da se djent skupine poslužujejo enih in istih riffov, ki so bazirani na eni struni. Sami Periphery so obstajali, preden je djent sploh postal kamen spotike. In pri Periphery so te očitki preprosti nesmiselni.
Če gremo na sam začetek, je bil idejni vodja Misha Mansoor pred samim trendom žanra in prvencem Periphery le mladenič, ki je objavljal svoje demo skladbe pod imenom Bulb po raznih forumih, ki so namenjeni sedem ali večstrunskim kitaram ter njihovi opremi. Mansoor je požel toliko uspeha s svojimi demo skladbami, da je nabral ekipo za celotno skupino, ki se nekajkrat zamenjala. Pri drugem albumu Periphery II: This Time Is Personal se je zasedba stabilizirala, ko je v skupino prišel kitarist Mark Holcomb ter basist Adam Getgood (poprej igral kitaro v zasedbo Red Seas Fire).
Ko je nastajal dolgo obljubljeni album Juggernaut, je skupina pridno hodila po turnejah in ustvarjala material za album. Samo ustvarjanje albuma je bilo tako obsežno, da je skupina vmes ponudila lansko leto izdelek Clear (recenzija TUKAJ), eksperimentalni EP, na katerem je vsak član prispeval po eno skladbo. To je dalo predvsem vedeti, da skupina pri ustvarjanju nima meja.
Juggernaut je bil obljubljen sicer že eno leto po drugem albumu, a ko je skupina dobila ponudbo za turnejo z Dream Theater, se je ustvarjalni proces konkretno zavlekel, ker so Periphery želeli vse skupaj bolj dodelati in si vzeti preprosto več časa, kar je bila edina pravilna odločitev. Sama produkcija albuma je pravzaprav trajala skozi celo leto 2014. Ko so Periphery končno pričeli snemati, je Misha Mansoor objavil: »Upam, da imate radi dolge albume.« Prvi album je bil dolg dobrih 70 minut, drugi pa je bil par minut krajši. Predvidevanja so postala jasnejša, ko so Periphery najavili dvojni album.
Dvojni albumi imajo vedno ta problem, da se lahko hitro na njem pojavi nekaj skladb, ki bi bile preprosto lahko odsotne. Sama dolžina albuma pa po navadi rezultira v tem, da se album proti koncu vleče in zgubi tisti prvotni dobri vtis. Torej, Periphery so z Juggernaut precej tvegali. Konceptualni albumi danes niso pravzaprav nič novega. V progresivni rock sceni jih kar mrgoli. V čem naj bi bil sam koncept Periphery, ki hoče z glasbo in besedilo narediti neko smiselno celoto, drugačen? Odgovor je precej preprost. Periphery so že na predhodniku uporabili pri vsaki skladbi različne uglasitve ter rabo vseh možnih kombinacij njihovih kitar, ki imajo šest, sedem in seveda tudi osem strun. S tem je skupina dala konceptu večje razsežnosti.
Epopeja Periphery se prične z umirjeno skladbo A Black Minute, ki sprva zaradi ambienta spominja na Tesseract, nato pa pridobi še na atmosferi z vpeljavo post-rockerskih kitar in klaviatur, kjer je v ospredju bolj melodičnost. Vokal je speven, vendar precej mračen. Z MK Ultra se prične kaos, pri katerem je poudarek na atonalnih kitarah, ki so seveda v stilu Periphery nizko uglašene, s čimer Periphery dokažejo, da se niso oddaljili od djenta. Zaključek skladbe deluje malce šaljivo z vpeljavo umirjenim jazz sklepom, ki bi ga pripisali glasbi v dvigalih. S Heavy Heart se pokaže dokaj jasna slika, da prvi del Juggernaut bolj svetel album. Heavy Heart namreč deluje kot pozitivno naravnan hit, ki ga spišejo moderni progresivni rock bendi v stilu Coheed And Cambria. Po kratki atmosferični skladbi The Event pridemo do skladbe The Scourge, ki pokaže smisel skupine za pisanje skladb, ki temeljijo na »twistu«. The Scourge se namreč prične umirjeno, prevladuje pa nežen vokal Spencerja Soltela, temu sledi bolj agresiven predel, ki pa spet preide v umirjen nedistorziran predel, a za tem Periphery eksplodirajo z močnimi kitarami in ritem sekcijo, ki popusti šele na koncu z dokaj osladnim zaključkom, ki popelje vse skupaj v skladbo Alpha, ki po »Atari« intru udari s catchy riffi ter še bolj izstopajočim refrenom. Skladba Alpha je na celotnem izdelku najbolj pop skladba z najbolj preprosto strukturo. Podobno osnovo ima skladba 22 Faces, le da so kitare močnejše ter solaža je bolj izrazita. V Rainbow Gravity pa Periphery zopet postrežejo s kaosom, kjer nori šesterec postreže s kaotičnimi riffi v stilu Meshuggah ter pobesnelim vokalom. A kaos se proti koncu umiri, vokal pa je zopet speven. Sledi kratka inštrumentalna skladba Four Lights, kjer skupina nič drugega kot moč svojih glasbil z variacijo nekonvencionalnih breakdownih. Juggernaut: Alpha se zaključi z epsko skladbo Psychosphere, ki vsebuje tako počasno udarnost, spevni vokal, kot tudi sinkopirani kaos, odbito ritem sekcijo ter morbidno atmosfero na koncu.
Zaključek je obetaven, a vsekakor premalo. In na srečo je tu še drugi del epopeje z naslovom Omega, ki predstavlja bolj temačni del koncepta Juggernaut.
Omega po kratki nežni skladbi Reprise poslušalca popelje v The Bad Thing, ki udari nagroovanim riffom, ki se umiri z refrenom, a v The Bad Thing je kar nekaj presenečenj, ki so pogojena s samo nenavadno strukturo. Baladno obarvana skladba Priestess je na celotnem izdelku verjetno najbolj osladna skladba. K temu pripomore uvod z akustično kitaro. Periphery sicer tu pokažejo smisel za melodičnost, z vpeljavo elektronike pa razbijejo monotonost konvencionalne balade. Sledi popolni preobrat s hitro skladbo Graveless, ki je brutalna in tehnična, za dodatek pa Periphery navržejo še jazzerski solo, ki deluje malce komično. Po drugi strani gre tu le še za en dokaz, da Periphery radi delajo po sistemu »outside the box«. Z naslednjo skladbo Hell Below skupina dokončno potrdi, da je Omega res temačna stran Juggernaut. Hell Below s svojo sludgersko počasnostjo, ki je osnovana z osemstrunsko kitaro poda konceptu morbidnost in temačnost. A s tem Periphery ne sklenejo svoje epopeje, namreč za tem se zvrsti najbolj kompleksna in obsežna skladba Omega, ki traja slabih 12 minut. V tem času Periphery dokažejo, da so na vrhuncu svojih moči. Sama skladba je polna odbitih obratov, riffov je na tone. Po kratkem klavirskem uvodu Periphery udarijo brezkompromisno, kar se kaže na sami kompleksnosti in brutalnosti. Tudi sam vokal je jezen, sledijo bolj melodični predeli, sam vokal pa je zopet speven. Proti koncu skladbe po prijetnem umirjenem, ambientalnem delu s »filingaško« solažo se pojavi refren skladbe Alpha, ki je odpet z drugačno vokalno in kitarsko linijo, deluje pa celo bolj emocionalno. Omega po vsem zaključi z močnim breakdownom, ki popelje vse skupaj do zadnje skladbe Stranger Things. Z Omego bi lahko Periphery preprosto zaključili album. Dosežena je bila kulminacija albuma. Diverziteta Omege s svojo mogočnostjo konkurira skladbi Racecar s prvenca, ki je bila doslej znana kot najbolj posebna skladba Periphery zaradi svoje dolžine (15 minut) in progresivnosti. A Omega je po svoje še slajša. Kot je bilo prej omenjeno, Periphery za zaključek podajo še Stranger Things, ki je emocionalna, na čase kompleksna in atmosferična. Zaključi pa se isto, kot se album prične, s čimer je med prvim in drugim delom ustvarjena neka smiselna povezava, ki tvori celoto Juggernaut.
Tudi na tretjem celovečernem albumu se izkaže, da Periphery dajo največji poudarek na kitare. Pri treh oz. štirih kitaristih to ni nič nenavadnega. Vendar vokali in bobni vsekakor niso v ozadju. Vse to je posledica odlične produkcije, za katero je tokrat poskrbel Adam Getgood, basist skupine. Produkcijo za vokale pa je opravil sam pevec Spencer Soltelo in nedvomno se občuti, da so vokali tokrat najbolj dodelani v karieri skupine. Soltelove ideje se kažejo v dodelanih linijah, zanimivih preklopih med agresivnim in spevnim vokalom, ki gre včasih kar visoko. Njegovo barvo spevnega vokala bi lahko sicer pripisali kakšni punk-rock ali metalcore skupini, a vendar njegov vokal je medtem postal posebnost samih Periphery.
V odlični formi je še vedno bobnar Matt Halpern, ki je svoj set za ta album povečal za nekaj prehodnih bobnov. Njegov kompleksni stil pa se ni spremenil. Občutek za ritmiko Halperna je izjemen. Halpern je poln raznih trikov, ki so značilni za bobnarske mogotce, kot sta Tomas Haake (Meshuggah) in Gavin Harrison (Porcupine Tree). Njegova domišljija pride do vrhunca proti koncu pri skladbah Omega in Stranger Things, ko dobi malce bolj prosto pot.
Kot je bilo prej omenjeno, so kitare glavni akter pri skupini. Povsem logično, glede na to, koliko skupina na svoji Facebook strani objavlja število mnenj glede novih kitar in opreme, ki jih dobi v preizkus. Resda so Periphery, še posebej Misha Mansoor, pravi »gear geeki«, je treba priznati, da so Misha Mansoor, Jake Bowen in Mark Holcomb odlični poznavalci svojih glasbil. Mansoor je sicer poznan kot glavni pisec riffov, vendar sta tokrat imela veliko pri temu tudi Bowen, in Holcomb, ki sta prispevala tudi solaže. Pri soliranju je izstopajoč Holcomb, ki ima vlogo glavnega »shredderja« v skupini. Kljub izstopajočim kitaram je tokrat svoje mesto dobila tudi bas kitara, ki se je zaradi odlične produkcije dobro sliši. Adam Getgood, ki je med drugim prispeval tudi kitarske riffe, ponudi tudi kakšno svojo linijo, ki zapolni kakšen umirjen del. Ne glede na očitke, Periphery v 80 minutah ne ponujajo le enega riffa, ki je narejen po eni struni. Resda tudi tokrat sinkopiranih riffov ne manjka, vendar ob vseh melodijah, kompleksnem groovu, breakdownih, nedistorziranih predelih, solažah, Periphery podajo osovraženemu djentu zelo širok smisel.
Juggernaut je najbolj dodelan in najbolj domiselni album Periphery. Alpha in Omega, ki predstavljata jin in jang, se smiselno povezujeta; besedila so odlično vpeta v glasbo, ki poslušalca poda na dolgo potovanje, polno nepričakovanih obratov.
Z Juggernaut se lahko vse konča. Ali pa tudi začne. Periphery so namreč pokazali, kaj vse je možno ustvariti za osmišljanje djenta. Z vpeljavo drugih žanrov, kot so metalcore, progresivni rock, jazz, tudi post-rock idr., so podali izjemne razsežnosti, ki jih ne premore vsaka zvrst. To lahko predstavlja vse, kar je možno v djentu doseči. Ali pa je na podlagi samega eksperimentiranja možno podati še kakšno dimenzijo več. Vsekakor pa se upa, da bo ta album zgled vsem preostalim djent zasedbam, ki so k zadevi napačno pristopili.
na vrh