»Judge Not!« je novi album nepopustljivih kultnih N.W.O.B.H.M. legend Blitzkrieg. Skupno deveti studijski dosežek nikakor ni slab, vsekakor pa bi bil lahko mnogo boljši. Album, ki ne dosega nivoja kultnega prvenca, pa vseeno album, ki je spet mnogo boljši od časov, ko je bend taval v brezupnem pomanjkanju navdiha in spravljal od sebe pozabljive studijske kreacije.
No, pričakovanja so bila, po pet letnem premoru velika, saj je za »Judge Not!« odšel bend na snemanje k priznanemu danskemu zvočnemu strokovnjaku Jacobu Hanseonu, rekoč, da ga je za to potezo podžgala zvočna podoba albuma »Pandemonium« (2011) slovitih danskih hardrockerjev Pretty Maids, ki ga je v taistem studiu seveda oblikoval prav Hansen.
Produkcija je sicer boljša, kot na »Back From Hell«, to vsekakor, vendar tokrat ne odloča pri ločevanju »zrnja od plevela«. Tudi tokrat pekli novi album pomanjkanje enovitega fokusa komponiranja, zato korenitejšega kakovostnega premika, glede na predhodnik, niti ne prinaša. Prvi del je znova obetaven. Who Is Blind in Forever Is A Long Time sta izvrstno ponotranjila bistvo glasbene esence iz kate izhajajo Blitzkrieg in ko se k njima priključi še silno pogubna Reign On Fire, apetiti nad albumom uvodoma hitro in povsem upravičeno narastejo. Prepoznaven in edinstven vokalni karakter Briana Rossa, mračen in okulten zvok, pasaže z dodanimi tercetnimi harmonijami, grabežljivo fraziranje. Pravi teror okostenele britanske šole metala. Če deluje All Hell Is Breaking Loose nekoliko klišejsko, popravlja ta okus v nadaljevanju Angels Or Demons z izvrstnim Rossovim vokalnim šovom. Potem pa se zadeve naglo obrnejo kanček »po svoje«. Sledi dobrih enajst minut kraje časa, kar poosebljata Saxon-ovsko skopirani Loud And Proud, s sila klišejskim »singalong« refrenom ter v nadaljevanju albuma docela neokusno spogledovanje z AOR žanrom v skladbi Without You. To je tistih enajst minut, ki jemlje albumu začetni zalet in ga deklasira na drugorazredni nivo neutolažljive hardrock nostalgije starih prdcev. Zadnje tri skladbe v nadaljevanju, popravljajo ta vtis, vendar ne morejo povsem popraviti grenkega okusa. Ni treba izumljati fakta, da namreč vse pada in raste na snovalcih skladb in Blitzkrieg v prenovljeni postavi, v kateri ob ustanovni figuri, ki je prebrodila vse viharje Brianu Rossu, vztraja najdlje le kitarist Ken Johnson (od leta 2002 dalje), ni tako jasno osredotočene drže, kot recimo pri bratskih Satan, ki bi omogočala jasni kreativni fokus, tvorbo konsistenčnih in čistokrvnih kitarskih fraz, izpeljanih iz pravovernega prapočela heavy metalske biblije. Zato trpi »Judge Not!« za konsistenco in kakovostno niha. Zaključni Falling Into Darkness želi biti apokaliptičen kar se da, vendar mu manjka nekaj več domišljije in duhovitosti pri aranžiranju. Predolga točka, ki bi jo Satan v aktualni postavi, definitivno mnogo bolje izpeljali.
»Judge Not!« sicer popravlja vtis predhodnika, nosi več otipljive metalsko povampirjene definiranosti, pa čeprav občasno odplove povsem v nedrja hard rock »obrobja«. Občasno trpi nad konsistenco aranžiranja. Zato kakovostno koleba. Zelo soliden prvi del, s prvimi petimi točkami, potem pa bo le treba malo stisniti zobe do preboja v zadnjo iztočno sekundo albuma, ker je na planetu trenutno preveč izredno kvalitetnega metala in časa za povprečnega smrtnika vse premalo, da bi predolgo posvečal pozornost vsebini sicer solidnega, a še vedno povprečnega »Judge Not!«.
na vrh