Clapton, Eric: Journeyman

Po desetletju trajnih koncertiranj, prgišču albumov zaznamovanih s komercialno osredotočenim, bolj ali manj neuspešnim lovljenjem trendovskih sprememb osemdesetih let, se kitarska legenda Eric Clapton, ob prelomu desetletja, navsezadnje nauči rokovanja z aktualnimi "show bussiness" prijemi. Journeyman vse koščke mozaika končno postavi na pravo mesto. Claptonov način komuniciranja, ki z leti postaja vse bolj osredotočen na direktne, vsebinsko močnejše melodične celote, po preizkušenem Crayevem receptu (za vsak slučaj sta tule še vedno razpoloženi Phil Collins in stari dobri George Harrison), odpira novo poglavje, ali če hočete kitaristu pred noge znova postavlja mnogoglasje eminentnih glasbenih imen, po katerih se Clapton, tako kot že neštetokrat v svoji karieri, v iskanju glasbene popolnosti na grobo orientira. Eric se je rokovanja z preprostejšimi glasbenimi prijemi naučil že davno, do neke mere prvič v varstvu velikega učitelja Mayalla, kot tudi kasneje v obdobju solističnega pohajkovanja Backless in Slowhand. Na to nas nenehno opominjata samozavest in sproščenost, obe izraženi v popolni samokontroli Ericovega igranja, ki je tisto magično razmerje vseh omenjenih elementov tako suvereno nazadnje izražala v dneh legendarnih Derek And The Dominos.

Journeyman je pravzaprav avtobiografsko popotovanje, ki skozi viharno na eni, kot na drugi strani tudi spokojno doživljanje nenavadnega človeka, uspešno zajema v osnovi grobo zasnovan album, prepleten s pričevanji o osebnih polomih in ostalih njim sorodnih človeških pomankljivostih. Pravšnja snov za radio orientirani lahkotni rock, preleten s poslušljivimi pop elementi, kot tudi odsekanimi blues prvinami, ki vseskozi ustrežljivo diktirajo "karikiranje" nekakšnega osebnega izkaza legendarnega glasbenika. Elementi bluesa, tistega najbolj čistega, na vse zgodaj ljubosumno na vrata trkajo v poslušalcu prijazni Pretending, kjer se lahkotne pop linije stalno srečujejo z od Freddie Kinga evidentno inspiriranimi prijemi. Obe na videz nezdružljivi prvini hitro najdeta skupen jezik. Njuno prešerno sprehajanje z roko v roki je ponovno moč občudovati na sijajno zamišljeni Breaking Point, veličastni demonstraciji Ericove artistične vizije. Kitarist po letih ustvarjalnega vegetiranja, obdanega z vsemi tegobami nezavidljivega, turbulentnega životarjenja, pogumno in predvsem brez kančka sramu, v vestnem preučevanju, zbira vse težko izbojevane lekcije, kar bržkone razlaga Running On Faith. Srčnosti njenega, ter osupljivi čutnosti izraza Charlsove Hard Tmes, je moč pripisati uspešno prebijanje skozi povsem nepotrebno Hound Dog, definitivno najnižjo točko tega senzacionalnega glasbenega dokumenta.

Spremenljiva, razburkana narava Claptonovega notranjega jaza, dolga leta zakopana pot fasado kitaristove samoumevno samozavestne podobe, vrhunec eruptivnega izraza izliva v Bad Love, karakterno močni osebni izpovedi, preoblečeni v modernejšo, novim razmeram primernejšo podobo, ki se na sredini zvito prelomi po vzoru Badge. Soavtor slednje, veliki Beatle George Harrison, tokrat nosi breme odgovornosti za Run So Far, ki v svoji (roko na srce) preveč predvidljivi pop rokerski režiji, v marsičem spominja na mnogo uspešnejšo No Alibis. Obratno sliko navdušenega optimizma Bad Love predstavlja "sestrska" Old Love, ki s svojim brezsramnim uporabljanjem barvite palete Crayevskih prijemov, podkrepljenim z izrazito poudarjeno kitarsko igro,še zadnjič prikliče spomine na eno in edino Pattie Boyd. Eric ponovno obravnavanje svoje velike ljubezni zaključi s komajda obvladljivim krohotom, brezvestnim obrekovanjem Before You Accuse Me. Skladba, še ena izmed tistih srečnic, ki jih je Clapton, z za njega značilnim žarom in energijo, blagovolil obdaril s svojo edinstveno čutnostjo, primerno zaključi ponosno oglašanje kitaristovega daleč najmočnejšega albuma osemdesetih let.