Nektar: Journey To The Centre Of The Eye

 Na začetku 70-ih, ko je britanski progresivni rock prešel v svoje najbolj plodovito obdobje in se je tudi tako imenovani space rock, katerega so v njegovi najbolj primitivni obliki porodili Pink Floyd s svojimi psihadelično-absurdnimi eksperimentiranji med katerimi so sodili tudi medgalaktični tripi, ki so bili skoraj brez izjeme plod raznih psihoaktivnih "poživil", začel razvijati v več različnih smeri, katerih skupna točka je bilo navdušenje nad možnostjo, da lahko glasba ponese poslušalčevo zavest na stopnjo zvezdnega potovanja ne, da bi zato moral opraviti astronavtsko usposabljanje. Glavni akterji teh glasbenih galaktičnih ekskurzij so bili predvsem britanski intergalaktični "sokoli" Hawkwind, ki so tedaj še vedno verjeli v ključno vlogo prepovedanih substanc in v svoje vesoljske tripe mešali tudi erotične vizije. Na nemški strani luže so se veliko bolj prefinjenih prijemov, preko ločitve od tradicionalnih krautrockerskih zvokov in k preobratu v popolnoma lastno smer, posluževali tedaj že kultni Tangerine Dream in nekoliko kasneje tudi Eloy, kateri pa so se ves čas z enim očesom spogledovali s svetom simfoničnega proga. Nekje vmes, na srednji poti in tako rekoč na robu obskurnosti, so se tedaj znašli tudi Nektar, izvorno sicer britanska skupina, ki je (predvsem zaradi manjših davkov) že več let pred izidom njihovega prvenca delovala v nemškem Hamburgu. Ta navezanost na tedanjo nemško krautrock sceno je imela na njihov zvok vsaj tako pomemben vpliv kot so ga imeli Pink Floyd, skupina s katero Nektar druži največjih skupnih točk.

Kljub temu pa se po izidu prvenca še zdaleč niso omejevali samo na psihadelične ekspresije temveč so od časa do časa igrali tudi odličen art rock, kakršnega se preko večglasnih vokalnih harmonij in duhovitih kitarskih pasaž, ki so se oplajale na hard rocku in bluesu, ne bi sramovali niti taki mojstri kot so bili Uriah Heep ali Wishbone Ash. Od časa do časa pa jih je zamikala tudi simfonika. Ta razdvojenost med space rockovskimi galaktičnimi potovanji in prizemljenimi hard rockerskimi ekspanzijami jih bo spremljala skozi večino kariere, njene zasnove pa se pokažejo že na prvencu. Glavna gonilna sila skupine je brez dvoma unikatni kitarist in pevec Roye Albrighton, poleg bobnarja Rona Howdena še danes edini originalni član skupine in po mojem eden najbolj spregledanih kitaristov vseh časov, ki je vselej znal na pravih mestih vnesti potrebne začimbe, da je bil zvokovni nektar lahko tako meden (epski in melodičen) kot grenak (obskuren, mračen in surov). Njegovi trdi rifi in pogosto jokajoče pasaže so bile poleg večplastnih klaviatur odličnega Allana Freemana bistvena sestavina skupine, ki je že s svojim prvim, kriminalno spregledanim, albumom opozorila, da gre za izjemno ambiciozen in pogumen kolektiv, ki je svoj izraz podredil odkrivanju še neodkritega, preko okvirjev in omejitev tradicionalne rock glasbe.

"Journey To The Centre Of The Eye" je za prvenec zasnovan kot izjemno ambiciozen izdelek, katerega krasi zanimiv znanstveno fantastičen koncept, ki je bil več kot očitno navdahnjen po filmski mojstrovini Odiseja 2001, kar je razvidno tudi prek naslovnice, ki predstavlja enega izmed ključnih prizorov iz filma. Kljub temu, da zaradi te podobnosti ne gre za kdo ve kako izvirno zgodbo, pa so jo Nektar dobro pregnetli in jo uspešno združili s hladnovojno paranojo, opozorilom popolnega uničenja in človeške transcedence preko meja telesa in uma. Glasba in besedila pripovedujejo zgodbo o astronavtu, ki se kot zadnje upanje človeštva, ki je tik pred nuklearno vojno, z vesoljsko ladjo poda na znanstveno odpravo, da bi v globinah vesolja našel civilizacijo, ki bi s svojim znanjem lahko rešila človeštvo pred končno katastrofo (Prelude, Astronauts Nightmare). Na potovanju ga s pomočjo svetlobne hitrosti odnese daleč v globine vesolja, prek meja našega sončnega sistema (Countenance, The Nine Lifeless Daughters Of Sun, Warp Oversight). V tem času, ko ostane še zadnji preživeli član posadke, zaide skozi skrivnostno nebulo v obliki očesa, kjer začne doživljati nenavadno evolucijsko spremembo (The Dream Nebula Part 1 & 2). Njegovo telo in um začneta v nekaj sekundah doživljati evolucijo, kakršno bo človeštvo morda prehodilo skozi tisoče let. Ob tem vidi tako lastno preteklost in prihodnost kot preteklost in prihodnost Zemlje in vesolja ter spozna vse razsežnosti svojega uma (It's All In The Mind). Sčasoma njegovo fizično telo razpade, um in duh pa preideta na najvišjo možno raven eksistence (Burnt Out My Eyes). Ko doseže najvišjo točko eksistence spozna, da je tudi um kot temeljni človeški gradnik izgubil vsakršen pomen in kako nesmiselna je s tem postala njegova pot (Void Of Vision). Čeprav ima moč, da bi lahko človeštvo rešil pred samouničenjem se ga odloči prepusti njegovi usodi, ko spozna kako je to neznatno v primerjavi z neskončnimi globinami prostora in časa. S tem spozna svoje novo poslanstvo, postane učenec "višje sile" (če hočete, boga) in s tem eden izmed astralnih opazovalcev stvarstva (Pupil Of The Eye, Look Inside Yourself, Death Of Mind).

Nektar bi lahko tedaj, kot začetniki pri združevanju koncepta z glasbenim vzdušjem,
popolnoma zašuštrali, vendar jim je na koncu uspelo ustvariti sporočilno močan izdelek, ki še danes preseneča s svojimi številnimi psihadeličnimi odklopi, ki poslušalca zlahka prestavljajo iz ene strani zavesti proti drugi. Splošno vzdušje albuma je precej melanholično, fatalistično, obskurno in na trenutke celo mračno s čimer se precej razlikuje od svojih, dosti bolj pozitivno naravnanih naslednikov. Močni psihadelični elementi in obskurni zvoki kitare in klaviatur še poudarjajo ton fatalističnega vzdušja. Na albumu prevladujejo po večini krajši, psihadelično prepojeni in med seboj prelivajoči inštrumentali, ki namesto kakšnih daljših stvaritev, epskih proporcij, povezujejo koncept. Kot glavni vokalist je Albrigton v veselje vsem ljubiteljem melodičnih vokalnih harmonij v stilu Uriah Heep ali Wishbone Ash.

Potovanje v globine galaksije se začne s "Prelude", pravim psihadeličnim vzletom, kjer kraljujejo obskurni psihadelični zvoki na orglah in kitari, katerih se ne bi sramoval noben band iz zlate dobe psihadeličnega rocka. "Astronauts Nightmare" je s svojimi melodramatičnimi prehodi in obskurnimi zvoki ves čas nekje na meji med psihadelično sanjavostjo, ki jo ustvarjajo orgle in brutalnimi izbruhi na kitari. Oboje se učinkovito preliva z ekspresivnim vokalom, ki je prvotno napeljan skozi efekt pozneje pa zaide v melodične linije. Dramatični zvok hammond orgel skozi katerega režejo surove hard rockerske sekcije na kitari in ritmu, skrbijo za vzdušje napetosti in pričakovanja skorajšnjega konca nekega obdobja. Na "Countenance" vpade še orkestralna plast melotrona, ki še poudari vzdušje osamljenosti in izgubljenosti v vesolju. Albrighton ne skopari z orgazmičnimi solažami medtem, ko ritem drdra nekam proti neskončnosti popolne praznine, ki odseva astronavtovo duševno stanje, ko se zave, da je ostal sam sredi svoje nemogoče misije. Osrednji, izjemno žalostni motiv, kjer jokajoče linije kitare, orgel in sinthov tvorijo nepopisno žalostno vzdušje, se na albumu še nekajkrat ponovi. "The Nine Lifeless Daughters Of Son" seva tako lepoto kot obskurnost, kjer orgle donijo skozi obskuren ritem rezgetajočega basa Dereka Moorea (ki skrbi tudi za melotron) in pred seboj uničujočih Howdenovih bobnov. Medtem surove kitarske pasaže režejo skozi psihadelično zamaknjenost. "Warp Oversight" je popolni psihadelični, po vzdušju skoraj grozljivi odklop in pravi kaos, kjer Nektar z vrsto absurdnih zvokov napovejo ključni trenutek zgodbe. "The Dream Nebula (Part 1)" predstavlja pomemben klimaks albuma, ko astronavt zaide skozi nebulo in začne doživljati svojo veliko spremembo. Na začetku lahko slišimo bitje srca (podobno kot proti koncu Odiseje 2001). Nakar vpade marširajoči galop bobnov, obskuren kitarski rif in melodičen vokal, ki stopnjuje dramatiko. Na tem mestu se postavlja vprašanje zakaj so to skladbo ločili na dva dela, saj sta si med seboj precej podobna. "The Dream Nebula (Part 2)" namreč nadaljuje, kjer se je končal prvi del le, da prinaša še več subtilnosti. Zanimivo, kako lepo preidejo preko nabrušenega ritma in obskurnega, psihadeličnega motiva na kitari, v prelepo melodijo, ki ustvari ravno pravšnji kontrast. S tem se začne "It's All In Mind", ki je eden izmed vrhuncev albuma. Na tem mestu Nektar prvič jasno demonstrirajo tudi svoj izjemen smisel za ustvarjanje sočnih simfoničnih aranžmajev na melotronu. Nakar se zopet predajo popolni obskurnosti in zavijejo v temačne hard rockerske kitarske pasaže, katerih se ne bi sramovali niti kakšni Black Sabbath. Ti obskurni zvoki spet izžarevajo tisti občutek praznine in izgubljenosti v neskončnosti vesolja. "Burnt Out My Eyes", edino delo na albumu epskih proporcij, je morda najbolj sočno in zapolnjeno delo na njem. Zapolnjeno v smislu vsebnosti integralnih motivov, ki bodo postali sestavni gradniki večine Nektar zvoka tudi v prihodnje. Izjemno lepe in melodične linije Freemanovih klaviatur in skozi efekt speljani vokal, ki izžareva neizmerno bolečino, nas popeljejo na sam vrhunec tega galaktičnega potovanja. Vzdušje in struktura se ves čas spreminjata in čeprav se čutijo vplivi vseh prej omenjenih bandov, Nektar uspejo iztisniti svoj popolnoma lasten zvok. Poleg hard rockerskih in psihadeličnih obskurnosti prvič jasneje demonstrirajo tudi odlične vokalne harmonije, kjer bodo v naslednjih letih postali pravi prvaki. Nakar zopet sledi nepopisna obskurnost, ki jo vnaša racajoča kitara, napeljana skozi vah-vah efekt, orgle ki zvenijo kot da bi jih igral sam vrag in peklenski ritem (tu na pamet pridejo nekatera dela Van Der Graaf Generator, največjih mojstrov tovrstnih ekspresij). Inštrumentalna kataklizma se zaključi s popolnim kaosom, ko se telo astronavta razkroji na atome, da bi se iz njega vzdignila notranja energija. Na tem mestu spet za krajši čas vpadejo epske vokalne harmonije, ki pa se naglo prelijejo v izjemno obskurni "Void Of Vision", kjer postane njihova podobnost z Barrettovimi Pink Floyd naravnost osupljiva, predvsem zaradi vokala in klaviatur. Nakar spet vpadejo ezoterične vokalne harmonije, ki jo nekoliko očistijo obskurnosti. Izjemna podobnosti z zgodnjimi Floydi ni konec tudi na psihadelični mojstrovini "Pupil Of The Eye", spet predvsem na račun barve vokala medtem, ko uporaba orgel ponekod celo spominja na prvo verzijo Deep Purple. Albrigton se tu spet izživlja na vah-vah efektu s katerimi spet poveča sorodnosti z Uriah Heep. "Look Inside Yourself" je emocionalni vrhunec albuma, ko se astronavt zave, da je njegovo poslanstvo in potovanje postalo nesmiselno ter da je presegel tako vse omejitve fizičnega telesa kot človeškega razmišljanja. Na tem mestu zavlada skoraj transcedentalno vzdušje, ki ga najbolje izraža izjemno srčen vokal. Zaključno razodetje "Death Of Mind", kjer se izmenjavajo epske sekvence med vokalnimi linijami, valovanji melotrona, orglami in kitaro ter jurišajoči proto metalski ritmi, je trenutek, ko zacvetijo vse najboljše prvine skupine. Noro človeštvo se je uničilo vendar je posameznik medtem doživel največje mogoče razsvetljenje, da bi lahko opazoval rojstvo novih oblik življenja.

Čeprav bodo Nektar v prihodnje znatno napredovali in naredili carski rez s psihadelično obskurnostjo na račun večje melodičnosti, ima ta njihov izvrstni prvenec nedvomno svoje čare, ki niso zgolj posledica odličnega sozvočja med glasbo, skrivnostnim vzdušjem in inteligentnim konceptom, ki jih je poleg Eloy izpostavil kot najbolj intelektualno skupino space rocka. Nektar nikoli več niso zveneli tako žalostno in fatalistično kot na tem albumu, saj je psihadelične odklope sčasoma nadomestili duhoviti art rock z mnogimi elementi hard/blues rocka s katerimi so se za malenkost nekoliko bolj "prizemljili". Ne glede na to, da dan danes ostaja vse bolj pozabljen, nekje v globinah glasbenega vesolja, je "Journey To The Centre Of The Eye" klasika space rocka in eden najboljših prvencev katerega koli prog rockovskega izvajalca. Po drugi strani bodo v prihodnosti ustvarili, kar nekaj boljših albumov na čelu s svojima največjima mojstrovinama "Remember The Future" (1973) in "Recycled" (1975). Nektar bodo tako iz albuma v album postajali vse bolj zreli, zvokovno prefinjeni in vsakršne psihadelične obskurnosti prvenca bodo postale stvar preteklosti. Kljub krajšim, vmesnim pristankom na trdnih tleh (ki po pravici povedano ponavadi ne sodijo med njihove najboljše trenutke), pa bodo še vedno raziskovali neskončne skrivnosti vesolja.