Amon Amarth so se vrnili. In to v stilu, kot so se vikingi radi vračali v angleške samostane v 9. stoletju – brutalno, glasno in osvajajoče! Jubilejni deseti studijski album 'Jomsviking' pa je tokrat, prvič v karieri skupine, konceptni. Čeprav so prejšnji albumi sledili rdeči niti (Thor – Twilight of the…, Loki – Deceiver…), pa tokrat glasbena podlaga spremlja zgodbo o mladem vikingu, ki je nesrečno zaljubljen v dekle, ki se mora poročiti z drugim. Le-tega po nesreči ubije, čemur sledi beg med plačansko elito imenovano Jomsviking. Seveda mladega vikinga preganjajo misli o nepravičnosti, ki se mu je zgodila in globoko v njem prične vreti želja po maščevanju.
Po pravici povedano nisem vedel, kaj pričakovati od novega albuma. Medtem ko se zdi, da je skupina dosegla vrh s 'Twilight of the Thunder God', sta 'Surtur Rising' in 'Deceiver of the Gods' pustila, bolj kot ne, mlačen priokus. Pa ne, da bi bila slaba albuma, le nekako neizrazita in ponavljajoča sta se zdela. K sreči je morebitne strahove razblinilo že prvo poslušanje albuma. Album je tako kot že 'Deceiverja' pred njim, produciral odlični Andy Sneap. Zvočno je posledično album zelo podoben prejšnjemu. Glasbeno Amon Amarth še enkrat dostavljajo svoj karakteristični in nezmotljivi stil melodičnega death metala, le da so tokrat celo posegli malce nazaj v preteklost saj na momente prevladajo stili starejših albumov. Predvsem pa celotna plošča zveni precej bolj udarno/bojevniško in epsko kot prejšnji dve.
Zavoljo dejstva, da album povezuje že prej omenjena zgodba, so se Švedi odločili, da Johannu, poleg pevske vloge, zaupajo še vlogo povezovalca, ki jo s svojimi globokim basovskim glasom odlično opravlja. Album se prične s 'First Kill', hitro klasično Amon Amarth skladbo z nalezljivo melodiko in hitrim ritmom in zgodbo o tem nesrečnem uboju, ki je mladega skandinavca poslala na pot proti svoji usodi – jomsvikingom. Album se nato rahlo upočasni z 'The Wanderer', ki pa že v začetku postreže z odličnimi kitarskimi harmonijami v tercah, ki so tako zaznamovale žanr melodičnega death metala. Glasbi se nato začne »dogajati«, saj sledita hitri in udarni 'On the Sea of Blood' in 'One Against All', ki vključujeta tudi thrash metalske riffe, svoje sposobnosti pa je pokazal tudi začasni bobnar Tobias Gustafsson. Z nič kaj dosti manjšim ritmom sledi definitivno nova koncertna uspešnica, 'Raise Your Horns'. Pivskem veseljačenju sledi še ena bojna himna 'The Way of Vikings' ter udarna 'At Dawn's First Light'. Tempo nato malce upade z melodično proslavitvijo smrti v boju 'One Thousand Burning Arrows', odi vikingškega načina razmišljanja. Amon Amarth so na preteklih dveh albumih gostili tudi druge priznane glasbenike, Apocalyptico na Surturju ter pevca Messiaha Marcolina (ex-Candlemass) na Deceiverju. Jomsviking v tem ni nič drugačen, saj v skladbi 'A Dream That Cannot Be', svoj glas posodi legendarna Doro Pesch! Ta s svojim hard-rockerskim glasom uspešno parira Heggovem krulečem vokalu. Album se zaključi z epsko 'Back on Northern Shores'.
Amon Amarth so dokazali, da so mojstri svojega posla in po dveh, za njih povprečnih albumih, zopet dostavili izdelek, ki ne razočara. Seveda, prostor za izboljšanje vedno obstaja, a dejstvo je, da tako kot menihi v Lindisfarneu, se tudi horde oboževalcev, novih in starih, ne bodo mogle upreti navalu švedskih vikingov.
Til Valhal!
na vrh