Ko sem prvič posegel po prvencu ljubljanske zasedbe Joko Ono, je bilo, priznam, v glavi in mislih veliko pričakovanj, ki so ljubljanski kvartet povezovala s tistim, kar sem pred leti doživel med poslušanjem provokativnega avantgardnega prvenca domala skoraj identične zasedbe, a z drugim pevcem – izjemnega albuma Kokos Kokos Presenta, ki me je prikoval v sedež s svojo svežino, psihotično kaotičnostjo in povsem nepričakovanimi bunglovskimi presenečenji in izleti v neznano. V tem času se je zgodilo veliko stvari, predvsem pa je zasedba zamenjala spol glavnega vokalista – pa ne v smislu operacije, temveč se je maskulativnemu nepredvidljivemu Milanu Jerkiču zasedba odpovedala, pri iskanju substitutov pa povsem nepričakovano naletela na vokalno nedolžno, a glasbe zelo željno Živo Zidar Borja. Mlada dama brez predhodnih izkušenj je z glasbenim trojčkom fantov, ki že od leta 2001, po defragmentaciji zasedb KZSKA in Extenzor, brez podrejanja določenim glasbenim smernicam kohabitirajo v skupnem univerzalnem dialogu oziroma glasbeni večplastni debati popolnega navdiha, a ekstremno izpopolnjene metrike in ritma. Žiga Rangus na kitari, Žiga Kranjc na basu, za bobni udarni Igor Iskra, za mikrofonom pa tokrat deklina, ki prekaša marsikaj, kar ste doslej slišali.
Punca premore namreč brutalni par glasilk, ki daje sedmim skladbam oziroma bolj besedilom, spisanim s socialno usmerjenim in kritično našpičenim peresom mariborskega punkerskega poeta ter duše in telesa legendarne zasedbe Center za dehumanizacijo (CZD) Bojana Tomažiča, povsem lastno noto in ostrino. Kemija med glasbenim trojčkom ostaja neskvarjena, Živa pa se v celoto lepo vplete s svojim nabrazdanim brutalnim vokalom na en mah, že pri razgibanem uvodu skladbe Ena, na kateri ostaja privi Intimcev čuten, končna forma pa je bližje sladki pridigi Jello Biafre na statvah multižanrsko shizofrenega punka z rahlim kančkom bunglovskega diskurza ali pa s krasnim priokusom System Of A Down. Brez prefinjene produkcije Mateja Gobca bi bil ploček zlahka bolj škrbast in manj kompaktno povezan, zato je potrebno tukaj priznanje izreči tudi možu, ki je prispeval k zvočni mogočnosti plošč Laibachov, pa zasedb Fishbone, Leeloojamais, pa Hazard, tokrat pa je svoj ragoceni čas in energijo naklonil mladi soldateski ljubljanskih glasbenih nepredvidljivcev. Udarnost je popolna, Joko Ono pa se pri natančno odmerjenim močnih udarih palčk ob opne ter činele, precej enako zveneči distorziji Rangusove kitare (pa ne v slabem smislu, dejstvo pa je, da je fant opustil krepki delež palete svojih nekdaj polno uporabljenih efektov) ter Kranjčevega dobro izpostavljenega in na visokotonskih skokih zastavljenega basa, ne odpovedujejo niti v nadaljevanju. Drugi singel tega prvega skoka v garažiran svet popolnega prepotenega punka nadaljuje kratka skladba Hitreje, višje, močneje, ki antiglobalistično in brez milosti obračunava z globalnimi zajedalci ter kapitalističnimi oligarhi.
Prvinski EP Joko Ono tu sicer nekega poglabljanja in filozofiranja časovno ne dopuščajo, par akordov do maksimuma zmožnosti pa gradi in zida zidake trdnega zvočnega zidu, po precej kompaktnem in surovem uvodu pa je čas za prvo gostovanje. Tokrat se Živi za mikrofonom v eni najmehkejših skladb albuma, skladbi Daleč je raj, pridruži prvo grlo zasedbe Niet, Borut Marolt. Ska ritmični uvod se namreč kmalu prelevi v bolj brutalni dvogovor Žive in Boruta, ki izpadeta korektno speta, Joko Ono pa se predstavijo tudi z manj skrajno punkoidnim šusom. Nadaljevanje ostaja spet pri eminentnih gostih, na bolj modernizirani in metalizirani HC-jadi skladbi Moj Svet (ritmično spominja na derivatno kombinacijo Deftonesov, Kornov in Guano Apes, pa tudi SOAD ali Scars On Broadway je tu začutiti prav konkretno)za mikrofon prefinjeno poprime Corkscrewjevec Jaka Burger. Najbolj dodelana skladba albuma servira veliko krasnih smernic, v katerih bi se Joko Ono ne samo lahko, ampak tudi v bodoče morali razvijati. Živa zna dejansko lepo peti, z bolj mehkim glasom, ki ga spremlja zlovešči demonični šepet krasnega Burgerja, pa je prvi popolnoma avtorsko zastavljeni komad plošče resnično tisto nekaj, kar daje temu prvencu presežno vrednost. Tokrat so imeli Joko Ono očitno drugačne načrte, saj so po melodičnem suspenzu kaj kmalu vnovič v območju zone dehumanizirane poezije, skladba Globalisti pa s spektralno razprto punkoidnostjo kitar, basa in bobnov ruši in ravna templje komercializacije, domala motorheadovski udar ritma in melodije pa se nato prelevi v nekaj drugega. Kri zveni na uvodu kot Blind od Kornov (verjetno zaradi disharmonične kitare), Joko Ono pa se nato raje odloči spuščati kri, lastno in vašo, s sladko mešanico brutalnosti in bolj mehkih ter precej slajših vokalov. Drugi popolnoma avtorski komad albuma kaže, da so Joko Ono, ko pridejo v tisto redko zenovsko občutje popolnega zlitja samih s seboj, prekleto potentna in ustvarjalna zasedba. Zasedbi očitno prekleto paše tudi obiskovanje Jake Burgerja, saj sta obe najmočnejši skladbi albuma začinjeni z njegovo prisotnostjo ter krasnim občutkom za tisti manjkajoči košček, zaradi katerega je lahko jed popolna. S skladbo Konec se album sklene korektno, konkretno, a brez pravega občutka dorečenosti in sklenjenosti.
Konec je začetek in začetek je lahko za marsikaterega purista, izbirčneža, komerciali in blagozvočjem popolnoma predanemu razvajenemu pezdetku ali pizduljici, tudi konec želje po poglabljanju v spektralni svet dominantnega, nebrušenega punka s krasnimi alter primesmi. Sam sem nad Joko Ono iskreno navdušen, saj je v času, kjer si sladkobesednega nakladanja in zavajanja, farbanja javnosti s popoidnim sranjem, cukrom in iluzijami, niti ne moremo niti ne smemo dovoliti, punk krasen balzam za revolucionarnega duha. Zasedba je potentna in med člani je speta trdna jeklena vez popolne uigranosti ter povezanosti. To se čuti, tiplje in predvsem sliši, je pa res, da sem po tako dolgem času inkubacije ter rojevanja tega ploščka pričakoval mogoče nekaj več – več avtorskih besedil, več povsem lastne poetike brez izposojenih besed, ki sicer zvenijo udarno in prepričljivo, a se čuti, da jih je spisal nekdo drug. Prav zato me Moj svet in Kri dejansko najbolj prepričajo, ostale skladbe pa v sfoji defragmentiranosti, natrganosti, ne najbolj, če sem iskren. Celoti, ne me narobe razumeti, nič ne manjka, razen malce več lastnih jajc, Joko Ono pa se vsemu navkljub lahko upravičeno prišteva že danes v sam vrh soldateske antiglobalistične garažne soldateske najžlahtnejših glasbenikov. Sami so tokrat pograbili punkersko krepelce za obračunavanje s svetom nepravičnosti, me pa prav zanima kam jih bo pot vodila v prihodnje. Upam, da odgovora na moje radovedno spraševanje ne bo potrebno čakati toliko časa, kot smo morali čakati na prvenec, ki je obenem časovno prekratek, EP pa tudi ne razkrije tistih močnejših adutov, za katere sem prepričan, da jih fantje in dekle še skrivajo v rokavih.
na vrh