Če ste kdaj slučajno mislili, da je blues dolgočasna, morda celo moreča glasba, pri kateri gre za stalno ponavljanje enih in istih "fint", pomislite še enkrat! Johnny Winter, suhljati škilasti albino dolgih volnenih las, vas bo s svojim ognjevitim, možatim (če hočete tudi "jebačkim") pristopom, hitro prepričal v nasprotno. Johnny, katerega glasba je vedno slonela bolj na klasičnem bluesu, za razliko od svojih britanskih kolegov, nikoli ni dosegel slave kitaristov tipa Eric Clapton ali Jimmy Page. Pa bi jo moral!
Johnny Winter igra blues na svoj način. Ta vsebuje več grobosti, tako kot tudi čustvovanja, s pomočjo katerega nas skozi celoten album, kljub brezobzirnemu in na trenutke skoraj pijanskemu vokalu, drži v nežnem objemu ravnodušnosti in melanholije. Njegov blues je seveda popolnoma čustven, predvsem pa prej čustven kot tehničen, kar pa ne pomeni, da našemu "red neck" prijatelju le te kakorkoli primanjkuje. In ko smo že pri tehniki, velja omeniti, da gre pri Winterju med drugim tudi za enega boljših "slide" kitaristov, v kar se lahko prepričamo pri I'm Yours And I'm Hers, katere zabaven naslov pove marsikaj o Johnnyevem odnosu do žensk. Predvsem se tule ne more mimo njegovega res unikatnega vokala, ki kljub temu, da ne deluje ravno vzburjajoče, da skladbi neverjetno energijo. Svoje k tej "odi ljubezni" dodata bas in boben, ki skrbita za močan, za trio tipičen ritem, preko katerega se Johnny v presledkih oglaša s svojimi "slide" mojstrovinami. Glasba, ob kateri človeka močno prime, da bi spil kakšno pivo in se prepustil nadaljnjemu zlobnemu kitarskemu nagovarjanju. Eden vrhuncev albuma je vsekakor naslednja Be Careful With A Fool, kjer smo deležni dolgega kitarskega soliranja, katere hitra in predvsem precizna izvedba, danes velja za enega od številnih Winterjevih "podpisov". In seveda točka, pri kateri od zgoraj omenjenega piva, človek obvezno "prešalta" na kakšno močnejšo zadevo, ki se zdi nepogrešljiva za razumevanje same skladbe. Povsod navzoči erotični naboj, sicer močno mešan z južnjaškim "bad ass" pristopom, iz Winterja pomaga iztisniti vrsto resnično osupljivih kitarskih pasaž. Strasti se umirijo z akustično Dallas, kjer nas Winter zabava s finim "slideom", ter enostavnim in zabavnim besedilom, ki ob vokalnemu pristopu izpade dokaj smešno. Z veseljem je opazovati raznolikost kitarske igre, s katero Johnny poslušalca učinkovito "osvobodi" iz objema začetnega divjanja boogie – blues ritmike, ki nas je tako lepo ogrevala na uvodnih dveh skladbah. Z Johnnyem definitivno ni šale; tako nas Mean Mistreater naprej obdeluje z svojim "od hudiča" sposojenim ritmom, za katerega na akustičnem basu skrbi sam gospod Willie Dixon!! Res impresivna mešanica črne in bele barve lepo nakazuje postopno dvigovanje ritma, katerega vrhunec predstavljata tipično južnjaško začinjeni Leland Mississippi Blues in Good Morning Little School Girl. Gre za boogie blues, v tesnem sodelovanju z zbadljivimi sax aranžmaji, ki poslušalcu pošteno poženejo kri po žilah. Solidno zveni tudi priredba Johnsonove When You Got a Good Friend, s katero se Winter predvsem vokalno močno približa originalni verziji. Zavidanja vreden dosežek ponovno kaže Johnnyevo, tokrat vokalno vsestranskost, za katero si roko na srce, upoštevajoč njegov "zlobni" pristop, nebi upali trditi, da jo sploh premore. In ko smo že pri vsestranskosti njegove glasbe, lepšega primera zanjo od I'll Drown In My Own Tears, na tem albumu ne boste našli. Johnny tule glavno besedo prepusti klavirskim tipkam, ki nas v spremljavi nežnih pihalnih aranžmajev, ter seveda prijetno "zmatranega" petja, odpelje globoko v modro obarvani svet. Skupaj s ženskimi spremljevalnimi vokali, smo tule deležni mojstrovine v pravem pomenu besede. No, ker seveda gospod Winter poleg žalostnega "modrovanja", predvsem ljubi ženske in alkohol, se v zaključku albuma, s Back Door Friend, ponovno vrača h osnovnemu bluesu, ki ta "umazani" album definitivno prehitro pripelje do konca.
Johnny Winter je eden tistih glasbenikov, ki so se podali na nevarno pot ustvarjanja pod svojimi pogoji. Podobno, kot kasneje njegov irski kolega Rory Gallagher, se nikoli ni oziral na večno spreminjajoče glasbene trende, in je ostal vse do danes zvest bluesu, kar je resnično občudovanja vredno. Vsekakor pa je Winter s svojim prvencem dokazal, da je blues lahko še kako zanimiv, tudi za sicer tej zvrsti ne preveč naklonjene glasbene navdušence.
na vrh