Thin Lizzy: Johnny The Fox

Thin Lizzy veliki preboj z Jailbreak prinese mednarodno slavo, ki so jo fantje prvič resneje okusili, ko se jim je zgodil Whiskey In The Jar. Vendar če so takrat dano priložnost pravzaprav naivno izpustili iz rok, tokrat te napake ne ponavljajo. Po krajši turneji, ki je po izidu Jailbreak sledila, se Thin Lizzy tako jeseni 1976 hitro vrnejo v studijo. Neverjetni uspeh Jailbreak, za katerega so Phil in Co. toliko časa pošteno garali, njihovih ramen vsaj malce razbremeni pritiska iz strani glasbene industrije, in tako na široko odpre vrata do dokončne preobrazbe v nevarne rock & roll odpadnike, odločene zmleti vso svojo konkurenco. Če jim to uspeva presodite sami, ostaja pa dejstvo, da Lizzy tokrat zvenijo surovo kot še nikoli. Johnny The Fox je temu priča.

Realno gledano Johnny The Fox , razen v enem, dejansko v vseh pogledih prekaša svojega slavnega predhodnika. Ker mu manjka svoj lasten Boys Are Back In Town, mu ponovnega preboja na glasbene lestvice ne uspe ponoviti, vseeno pa se z albumom, kot posledica njihove levitve v divje rokerske nomade, osvobodijo sleherne nežnosti, če hočete prijaznosti. Seveda to ne velja za besedila, ki so že običajno prijetno enostavna ter prepletena z tipično Lynottovo romantiko. Predvsem gre tu za otožne skladbe, z močno ter preprosto izraženo tematiko težkega delavskega vsakdana. Ena teh je Fools Gold, zgodba o neuspešnem iskanju lastne sreče, v kateri verjetno lahko prepoznamo samega Phila. Tipično enostavne Thin Lizzy terce zgodbo poslušalcu povsem približajo, medtem ko Lynott svoje sanjarjenje nadaljuje z Old Flame.

Johnny The Fox v bistvu skriva dva Johhnya, oba povezana z umazanimi mamilaškimi posli. Prvi Johnny se nam predstavi kot nekakšen "sneaky" odvisnik, ki v razgibano zlobnem ritmu, brez nepotrebnega filozofiranja, takoj šusne v glavo. Preprosto in učinkovito, pri Lizzy drugače pač ne gre. Johnny je pogubljen, o tem ni nobenega dvoma, veliko bolje pa medtem gre Rockyu, rock & roll zvezdi, ki na veliko uživa v vlogi nepoboljšljivega ženskarja. To je rock & roll!! Thin Lizzy so se že davno otresli podobe prijaznih fantov. Samo poslušajte ta ritem, ki vam razpara še tisto dobrega srca, kar vam ga je ostalo. Da je Lynott še kako sposoben močnega čustvovanja priča Borderline. Phil nam tu na široko odpira pogled v svoje ranjeno srce, medtem pa sam, kot v vsemu cirkusu navkljub izgubljena duša, svojo žalost utaplja v alkoholu. Ko smo ravno pri srčnih težavah, nikakor ne moremo (smemo) mimo Don't Believe A Word, z Lynottom v vlogi hladnokrvnega lomilca src. Srčne bolečine še dodatno ojača Gorhamov brezobziren solo, ki kot ponavadi, album učinkovito "razoroži" prekomernega Robertsonovega vpliva. Johnny, tokrat lisjak, se kasneje ponovno pojavi v vlogi funky zvitega prekupčevalca, kateremu vsak na svojem bregu, v močno oporo stojita Robertson in Gorham. Ponovno hladnokrvna Massacre predstavlja pobesneli blues rock, ki svojo pravo vrednost doseže ob pomoči Lynottovega umazano tarnajoče interpretacije. Očitna razbremenjenost take in podobne blues rock zadeve še dodatno naostri, s Boogie Woogie Dance, kjer se fantom dokončno utrga, pa Lizzy iz sebe stresejo še zadnje "bad ass" atome moči. Za znoret!!!

Johnny The Fox Thin Lizzy dokončno postavi ob bok največjih rock ikon vseh časov, ter Philu Lynottu zagotovi večno mesto v družbi najpomembnejših izvajalcev 20. stoletja. Kar se pa samih fantov tiče, se mladeniči počasi popolnoma prepustijo nadaljnim osvajanjem, ki so takrat predstavljala edino možno nadaljevanje njihove zgodbe o uspehu. Ampak kaj ko stvari nikoli niso tako enostavne, kajne?