John F. Doe so blejska alternativnorockovka formacija, ki je bila ustanovljena leta 2010. V začetku so delovali pod imenom John Doe, nedavna pa so vrinili v ime skupine še črko »F« in piko. Ozadje odločitve skupine za to potezo mi sicer ni znano, lahko pa gre sklepati, da so jo fantje sprejeli nemara zato, ker nosi zasedba iz hrvaškega Varaždina enako ime.
»JFD« dostavlja odličen debitantski album za skupino, ki se je na njem resnično ukvarjala z mnogoterimi aranžerskimi okraski in zvočnimi detajli. To izraža izredno zavzetost in angažiranost skupine, da iztisne iz sebe najboljše kar zmore in zna ta hip. Kar sprva preseneti na albumu je odlična kombinacija mračne alternativnorockovske atmosfere, ki jo žarčijo čustva melanholije, razočaranja, pa tudi črnih erotičnih strasti poželenja ter izredne muzikaličnosti, ki jo po drugi plati skupina razvija v komponističnem formatiranje skladb. Za John F. Doe lahko trdimo, da so kredibilen in neposredno stoječ odgovor na pojem indie rocka, zvarjen na sončni strani Alp, a z britanskimi vplivi Album "JFD" nosi dotik avtentičnosti in samoniklosti avtorske vsebine in to je poglavitno, pri nadaljnjih aktivnostih skupine in potencialnemu preboju na glasbene lestvice. Vrata za to odpira skupini izredna poslušljivost motivsko razgibanih skladb, ki jih veže sicer že omenjena mračna atmosferična koprena, obenem pa topla in organsko živa produkcija, kjer tvorita silno zgleden preplet ozadja spremljave kitara in klaviature. Prav to dopolnjevanje obeh gradnikov dodaja v glasbeni dosje skladb kup detajlov in okraskov, ki pričnejo bolščati na površje, ko zavrtite album večkrat v CD predvajalniku.
Bas noga je odlično izpostavljena in eden najpomembnejših gradnikov kontrastiranja zvoka skupine. Poseduje tipsko držo, ki je bila in je značilna za darkerske in post punkerske čase osemdesetih . Fantje nosijo pravo žilico za obvladovanje osnovnega komponističnega aksioma »manj je več«. Skladbe dosegajo že pri poslušanju na prvo žogo izredno dopadljivost, lezejo hipoma pod kožo, preprosti ritmi na katerih stoje in se »lahkotno« sučejo, pa izzivajo telo k plesnim korakom. Album dosega torej s kratkimi, a jedrnatimi potezami prepričljiv izpovedni učinek in veliko pečatno dopadljivost. To je bil tudi osnovni namen skupine John F. Doe, ko je ustvarjala album.
Marko Zemljič ustvarja s svojim srednje intoniranim vokalom, ki je občasno kontrastiran tudi tako, da je distorzirano efektiran, ali deluje, kot bi prihajal iz oddaljene telefonske slušalke, eno prvih draži poslušanja tega albuma. Verzi namreč oživijo in zgrabijo v podanih strasteh in podoživetosti. Izredno opornico pa dajejo vokalu instrumentalni gradniki zvoka. Kemija kvinteta funkcionira in izkazuje, da vibrira kvintet na enakih frekvencah valovne dolžine, kar kreira izredno medsebojno sporazumevanje in zaznavanje članov zasedbe. Ta element je bil dosežen po naravni poti evolucije skupine kar je zelo pomembno, pri utelešanju avtorske samoniklosti. Glede na svojo dovršenost, nudi album skupini lepe potenciale oziroma odskočnico, da ta potrka tudi na vrata mednarodnega glasbenega prizorišča. Kombinacija nalezljive muzikaličnosti, lahkotnih ritmov in mračne atmosfere organsko zvočne topline, funkcionira na albumu »JFD« v pravih odmerkih. V pravšnjem ravnovesju. Gre za izredno lep in glede na prvenec komponistično izredno zrel glasbeni dosežek, polnokrvne indie rock vsebine, kar navdaja z lepimi obeti za prihodnost.
na vrh