Naslov tega albuma je zavajajoč: Jethro Tull niso vstali od mrtvih, temveč gre samo za najnovejši izmed kontroverznih projektov njihovega z vsemi žavbami namazanega poglavarja, ki je svoje dni revolucionariziral uporabo flavte v rock glasbi, če se našteje samo enega izmed njegovih številnih veličastnih dosežkov iz bogate glasbene preteklosti. Ian Anderson bo ne glede na sila dvomljive poteze, katere je povlekel v zadnjih nekaj letih, še posebno odkar je leta 2011 neceremonialno razpustil svojo legendarno skupino, užival spoštovanje kot eden najbolj karizmatičnih likov v povesti rock glasbe in tako je tudi prav. Toda njegovim čudnim potezam po koncu Jethro Tull zgodbe res ni videti konca.
Potem, ko nas je za neslane šale vedno dobro razpoloženi stari lisjak presenetil z dvema spodobnima, a kontroverznima solo ploščama na katerih je v novi preobleki na konceptualen način obračal nekatere stare ideje, medtem ko je ob izjemno upehanih glasilkah potreboval dodatno vokalno pomoč, se je sedaj domisil, da bi nekatere Tull klasike reanžiral s pomočjo godalnega kvarteta. Rezultat je »Jethro Tull – The String Quartets«, ki je ob izidu nekatere pošteno zmedel, saj na njem nikjer ne piše, da gre za Ianov novi solo projekt, temveč so nekateri že verjeli, da se Tull spet vračajo med žive. Ne, mojstri prog folk rocka ostajajo del 'starih dobrih časov' in morda je tako, še posebno po Ianovem razkolu z Martinom Barrejem, res še najboljša opcija.
»The String Quartets« na prvi pogled deluje kot zanimiv projekt glede na to, da so številni Tull standardi kot ustvarjeni za orkester in tudi Ian je v preteklosti že izdal dokaj uspešni koncertni solo album »Plays the Orchestral Jethro Tull« (2005) na katerem je bil še prisoten rock band. Tokrat je bil njegov prvenstveni načrt ta, da se ven 'vrže' kitaro, bas in bobne ter osrednjo vlogo prevzamejo violini, viola in čelo, vendar se ob tem seveda ni mogel upreti svoji nadvse ljubi flavti. Resnici na ljubo si brez Ianove flavte res ni mogoče zamisliti nobenih verzij Tull standardov vrednih tega imena, medtem ko njegove akustične kitare in mandoline ne bi pretirano pogrešali, še posebno potem, ko se je stari škotski pirat pred izidom tega projekta hvalil, da bo to prvič do zdaj v celoti godalni projekt.
Žal je Ian vse skupaj pokvaril z dodajanjem svojega uničenega vokala na približno polovico skladb tega dosežka namesto, da bi vse skupaj pustil v inštrumentalni obliki. Po tej plati ta projekt izpade nadvse posrečeno, še posebno poslastica »Songs and Horses«, na novo reanžirani 'konglomerat' klasik »Songs from the Wood« ter »Heavy Horses«, ki seveda ne vsebuje Ianovega vokalnega mučenja. V novi preobleki spominja na spremljevalno glasbo za kakšnega izmed filmov Petra Jacksona, ki so umeščeni v Tolkienov 'Srednji svet'. Nadvse zanimiva je tudi verzija tiste Tull klasike, katere se je Ian iz nedoumljivih razlogov, ker naj bi bila po njegovem preveč komercialno zveneča, vedno izogibal izvajati v živo. Govor je seveda o »Bungle in the Jungle«, ki je bila kot ustvarjena za baročne aranžmaje.
Seveda ni presenetljivo, da je bila večina na novo reanžiranih Tull standardov izbrana iz njihovega zlatega ustvarjalnega obdobja (sedemdeseta). Prav tako se Ian ni mogel upreti temu, da ne bi pod naslovom »Passs the Bottle« na novo reanžiral »A Christmas Song«. Slednja je edina izmed reanžiranih Tull klasik z njegovi petjem, ki zaradi tradicionalnega počasnega tempa ne izpade pomilovanja vredno. Od 'stare garde' je v vlogi orkestralnega aranžerja, igralca klavirja in dirigenta vskočil dolgoletni Tull klaviaturist John O'Hara, medtem ko je za godalne aranžmaje poskrbel Carducci Quartet, ki je svoje delo opravil na imeniten način in po inštrumentalni plati tega projekta res ni moč grajati. Res škoda, da »The String Quartets« ni ostal v celoti inštrumentalen.
Večina ljubiteljev Jethro Tull glasbe se bo tokrat vprašala: Ian, ali je bil ta album zares potreben? Vsekakor pravega razloga za njegov izid razen tega, da je vselej sarkastični in pobalinsko razpoloženi mojster flavtističnih umetnosti in pronicljivih konceptualnih podvigov vnovič opozoril na to, da se še ne misli kar tako upokojiti, čeprav vse več privržencev ob njegovih novih potezah samo še zmaja z glavo, če že ne zavija z očmi. Slabemu priokusu, ki ga za seboj pustijo tovrstni projekti, kateri so prvenstveno namenjeni ožemanju dodatnega cvenka s strani dolgoletnih privržencev ter Ianovo povsem nepotrebno vokalno mučenje s katerim je vse skupaj precej pokvaril, v izvedbenem in aranžarskem smislu »The String Quartets« sploh ne izpade slabo, saj se izbrani Tull standardi izvrstno znajde v novih godalnih preoblekah. Vseeno pa naj dolgoletni privrženci res dvakrat premislijo preden se odločijo za nakup samo zato, da dopolnijo svojo Ian Anderson/Jethro Tull kolekcijo.
na vrh