Pisalo se je leto 1986, ko je legendarni skladatelj, producent, kitarist, pevec, družbeni satirik in režiser Frank Zappa, po odmevni zmagi nad ameriškimi senatorji v t.i. glasbenih porno vojnah, naveličan nenehnih bojev s politiki in duhovniki počasne pameti, posnel inštrumentalen album z naslovom »Jazz From Hell«, katerega je z izjemo ene kompozicije, ki je bila posneta v živo z bandom, v celoti posnel v studiu na inštrument Sinklavier DMS, posebno elektronsko klaviaturo oziroma digitalni sintetizator s pomočjo katerega je lahko simuliral ritem in zvok celotnega orkestra. Z njim se je sicer pozabaval že na nekaterih prejšnjih albumih, kot sta bila »Meets the Mothers of Prevention« (1985) in »Francesco Zappa« (1984), ki je bil prav tako v celoti odigran na sinklavir, vendar je na »Jazz From Hell« Frank dosegel še posebno zavidanja vredno raven duhovitega improviziranja z elektronsko-simfoničnimi vzorci, ki bo dandanes verjetno najbolj navduševalo vse ljubitelje avantgardnega jazza. Dandanes je to kar nekako težko verjeti, zlasti glede na Frankov renome večnega upornika proti konvencionalnim muzikalnim normam in mogočni glasbeni industriji, toda za »Jazz From Hell« je, po izidu, prejel prestižno glasbeno nagrado Grammy za najboljši inštrumentalni album leta, kar je bil vsekakor edinstven dogodek v karieri tega glasbenega genija, ki se je sicer vselej požvižgal na takšne in drugačne nagrade.
Pravzaprav je šlo bržkone obenem tudi za nekakšno simbolično nagrado za življenjsko delo s strani tedaj še ne docela skorumpirane glasbene industrije, kar je bilo še najmanj kar bi si ta nepozabni glasbenik umetnik brez primere v zgodovini zaslužil v zadnjih letih svojega življenja. Že čez tri leta, konec osemdesetih, nedolgo po izidu albuma »Broadway The Hardway« (1988), je bil Frank diagnosticiran za rakom na prostati, a je, predvsem iz filozofskih razlogov, do konca življenjske poti zavračal morebitni operacijski poseg. Časov za nove glasbene podvige mu je tako ostajalo vse manj, zato je bil vse do konca karseda aktiven in glasbeno produktiven, kolikor se je to dalo, ne da bi se obremenjeval z napredovanjem zahrbtne bolezni.
V zadnjih letih njegovega življenja je Frankova glasba postajala vse bolj sofisticirana, kar se lahko na »Jazz From Hell« sliši celo takrat, kadar se ta univerzalni glasbenik in skladateljski genij preda popolnoma prostim improvizacijskim formam, kjer ne vladajo nobene 'fizikalne' zakonitosti. Sinklavier namreč zaznamujejo elektronski, a pretanjeno mehki zvokovni vzorci, zato posamezne kompozicije na »Jazz From Hell« tudi ob najbolj kaotičnih trenutkih, ko se namerno podre sleherni poskus strukture kompozicije z 'glavo in repom' in ko zavlada popolna polifonija, pa tudi popolna kakofonija na katero bi bil ponosen tudi Frankov veliki glasbeni vzornik, avantgardni skladatelj Edgar Varese, zvenijo nadvse zabavno. Seveda pa je to spet stvar posameznega okusa in seveda za poslušanje primerno izključno zahtevnim glasbenim poslušalcem, kar sicer velja za levji delež Frankovega ustvarjalnega opusa.
Še največ melodične substance od vseh del na albumu vsebuje otvoritvena skladba »Night School« za katero je bil posnet tudi video, saj jo zaznamujejo subtilni orkestralni aranžmaji in izjemno kompleksne ritmične variacije z nenavadnimi časovnimi načini. Naslov skladbe je verjetno povzet po istoimenskem večernem televizijskem šovu, predvajanem na programu ameriške televizije ABC, na katerem se je Frank nekajkrat pojavil. Značilni Zappa humor se tokrat skriva v posameznih aranžmajih in ritmičnih izpeljankah, pa tudi v naslovih posameznih skladb. Naslov in nosilni aranžma kompozicije »The Beltway Bandits«, ki spominja na glasbeno zaledje iz kakšne psihadelično-klavstrofobične risanke, kjer denimo Pink Panter beži pred dolgonosim mesarjevim sinom Francem z orjaškim nožem, se lahko spomni samo Zappa.
»While You Were Art II« vsebuje polno malho kakofoničnih ritmičnih vzorcev, ki se kar naprej prikradejo med posamezne aranžmaje in ves čas skrbijo za sila kaotično naravo kompozicije, ki kljub inštrumentalni naravi o stanju duha in psihe v zahodnem svetu sporoči veliko več kot marsikatera stvaritev z besedilom. Osrednji aranžma je Zappa predelal iz transkribcije za skladbo »While You Were Out« z albuma »Shut Up 'N Play Yer Guitar« (1981). Naslovna skladba s svojimi enigmatičnimi improvizacijami, kjer ne manjka raztresenih ritmov in plejade rezgetavih bas vzorcev, predstavlja popoln ambientalni odklop od realnosti in pravcati potop v globine pekla, kjer hudiči igrajo svojo vizijo jazza, tako da je bil naslov kompozicije zelo dobro izbran.
Frank si ni mogel kaj, da ne bi na album vnesel vsaj ščepec svojega specifičnega straniščnega humorja, kar se tiče naslova in ritmične strukture skladbe »G-Spot Tornado«, ki s svojo kaotično naravo in zaletavo kakofonijo res spominja na kakšen orgazmični tornado, skupaj s 'posteljnimi zvoki'. To je tista skladba za katero je Frank nekoč izjavil, da je zanjo nemogoče, da bi jo ljudje uspeli kdaj fizično odigrati, vendar se je njegovemu spremljevalnemu orkestru Ensemble Modern to kasneje vseeno posrečilo, kar se lahko sliši na koncertnem albumu »The Yellow Shark« (1993).
Z nekoliko turobnim ambientom zaznamovani »Damp Ankles« predstavlja še eno zmago kakofonične ritmične produkcije in psihadelično obarvanih improvizacij. »St. Etienne« je v bistvu 'izsek' iz klasike »Drowning Witch«, ki je bila v živo posneta leta 1982 med nastopom Frankovega banda v francoskem mestu Saint-Etienne in vsebuje odlično kitarsko improvizacijo v režiji legendarnega skladatelja, medtem ko mu na ritem kitarah delata družbo Steve Vai in Ray White. Najbolj norčava stvaritev na albumu pa je nedvomno veliki finale v podobi »Massagio Galore«, kjer zavlada poplava norih efektov, pa tudi Frankova glasovna spakovanja je moč slišati med posameznimi, digitalno kompresiranimi elektronskimi teksturami.
Zelo težko, pravzaprav nemogoče, je izbrati najboljši inštrumentalni album v osupljivo pestri in plodoviti karieri Franka Zappe, vendar je »Jazz From Hell« dosegel kultni status predvsem zato, ker je na njem en sam človek odigral nekatere kompozicije, pri izvajanju katerih bi imelo veliko težav tudi precej orkestrov. Obenem je bil to njegov zadnji album, ki je bil z izjemo »St. Etienne« posnet v studiu in še za časa življenja. Ameriški (zlasti republikanski) senatorji pa ne bi bili to kar so, če ne bi »Jazz From Hell«, kljub njegovi inštrumentalni naravi, označili za pornografski in nenehno ovirali njegovo distribucijo po celotni ZDA.
na vrh