Jethro Tull: J-Tull Dot Com

Jethro Tull so se po triletnem odmoru vrnili z nadvse solidnim albumom, katerega na moč nenavadni naslov je pravzaprav ime povezave do njihove, tedaj še na novo ustanovljene spletne strani. "J-Tull Dot Com" je njihov prvi album, ki je izšel prek Ianove neodvisne založbe Papillon (sicer pod okriljem založbe Roadrunner) potem, ko so končali dolgoletno pogodbo z založbo Chrysalis s katero so sodelovali vse od začetka svoje kariere. V glasbenem pogledu gre za logično zvokovno nadaljevanje odličnega predhodnika "Roots To Branches" (1995) s katerim so prenovili svojo obliko progresivnega folk rocka, kateremu so dodali tudi številne elemente svetovne, predvsem orientalske glasbe. "J-Tull Dot Com" gre v tem pogledu še dlje saj vsebuje različne elemente svetovne glasbe od bližnjega vzhoda do južne Amerike. Ian je kot svetovni popotnik postajal vse bolj navdušen nad etno glasbo določenih dežel, kar je dokazal tudi njegov drugi solo album "Divinities: Twelve Dances with God" (1995) na katerem je med seboj mešal klasiko in različne glasbene etno vplive, ki se prelivajo z izročili vseh večjih svetovnih religij. "J-Tull Dot Com" je lepo uravnotežen med lahkotnejšimi trenutki, kjer prevladuje uporaba etno motivov ter udarnejšimi, hard rockerskimi pasažami, ki se kot celota dobro združujejo v večinsko zvokovno podobo prepoznavne Tull verzije folk rocka.

Potem, ko je Steve Bailey na prejšnjem albumu uspešno opravil svojo vlogo priložnostnega basista, ga je na bas kitari zamenjal Jonathan Noyce, ki se je v skupini obdržal dlje od vseh dotedanjih Tull basistov razen Davea Pegga (Fairport Convention). Jonathan, ki je bil opazno mlajši od ostalih članov skupine, je bil še eden od visoko talentiranih glasbenikov, ki pa so bili za Iana vselej zgolj začasni in nikakor ne nepogrešljiv del zvoka skupine. Ko sta skupaj s klaviaturistom Andyem Gididingsom osem let po izidu tega albuma odnesla svoje kovčke in to potem, ko sta se že dobro ustalila v koncertni podobi skupine, njuno slovo sploh ni bilo nobeno presenečenje. Admiral Ian in njegov najzvestejši pribočnik, kitarist Martin Barre, sta spet potrebovala novo kri. Edini, ki si je skozi leta res uspel pridobiti njuno zaupanje je bobnar Doane "big boy" Perry, pa še za njega imata na voljo koncertno zamenjavo, kadar je slednji zaseden.

"J-Tull Dot Com" je znan tudi po kontroverznosti, ki jo je med nekaterimi ljubitelji povzročila za običajne Tull standarde precej nenavadna naslovnica, katero je narisal Ian osebno. Slednja predstavlja nekakšnega klečeča demona z ovnovo glavo in falusom (slednji element je bil za ameriški trg, tako kot se spodobi za kraljevino lažnih moralistov, seveda odstranjen). Ta motiv bi na albumu kakšnih Black Sabbath izpadel že skoraj preveč klišejsko, v primeru Tull pa je res precej neobičajen, sploh po jin-jang motivu na predhodnikovi naslovnici. Po Ianovih besedah gre za staro-egipčanskega boga sonca Amona. Skulpturo po kateri je navdahnjena naslovnica in je delo kiparja Mihaela Cooperja, si je istega leta menda postavil celo na svoj vrt. Verjetno je šlo zgolj za spoštljiv odziv na prijateljsko darilo, kajti močno dvomim, da bi Ian na svoja zrela leta postal pripadnik kakršnekoli religije ali kulta, katere je na sarkastičen način vselej z užitkom napadal. Mene osebno bolj kot naslovnica moti nadvse butast naslov albuma, ki je bil več kot očitno povezan s tedaj še svežimi trendi prebijajočih se informacijskih tehnologij; od interneta do digitalne telefonije (Ian je imel med turnejo z albuma celo navado, da je uprizoril kratek skeč z mobitelom). Glede tega bi pričakoval več zrelosti od "potepuha", ki ni bil nikoli znan kot kak oboževalec trendov, a je očitno računal, da bo na tak način demonstriral, kako moderen band so postali Jethro Tull in tako osvojil novo generacijo poslušalcev. Velika iluzija.

Kar 14 skladb in še ena skrita za povrhu je lepa merica, ki prinaša več kot eno uro užitkov za vse Tull zanesenjake. Udarni, s hard rockerskim rifom prepojeni, "Spiral" na presenetljivo energičen način uvede poslušalca v "dogajanje" albuma. Tu je vse kar si lahko njihov fan začeli: popolnoma klasičen Barrejev rif ter zelo dober preplet med hammond orglami in kitarskimi pasažami v srednjem delu. Ianov vokal se je, kljub temu, da ne bo nikoli več zvenel tako kot nekoč, še bolj popravil na nekdanje standarde, kar se tiče izražanja karizme in duhovičenj. "Dot Com" je eden izmed boljših trenutkov albuma in eno izmed del, katere so na koncertih še več let radi izvajali. Nadvse posrečen eksperiment z etno elementi, Ianovo uporabo bambusove flavte in hipnotičnimi ženskimi večglasji posebne gostje Najme Akhtar. Tokrat gre skoraj za pop rock skladbo s prefinjenimi etno motivi na tolkalih in ambientalnimi aranžmaji na klaviaturah. Tako lepega, melodičnega in zapeljivo hipnotičnega refrena na klaviaturah in kitari, kjer Ianov vokal spremljajo ženska večglasja, že vrsto let niso ustvarili. Nadvse okusno. "Awol" je soliden in dinamičen prog folk rocker, katerega odlikujejo izjemno duhovite pasaže na flavti, udaren rif in stopnjujoč ritem, katerega spremlja ena izmed Ianovih najbolj nenavadnih vokalnih predstav na albumu. Ne manjka nepredvidljivih časovnih prehodov in okusnih inštrumentalnih sekcij. Odlične solaže na flavti in kitari v prepletu s klaviaturami tvorijo sanje za vsakega prog folk rock zanesenjaka. Žal vtis nekoliko pokvari več kot očitna lirična seksualna aluzija starega pokvarjenca (temu se pri njemu v zadnjih desetletjih pač ne boste izognili).

"Nothing @ All"(kar se "kibernetičnega" naslova tiče – pač še ena "potepuhova" ekscentričnost več, čeprav je avtor skladbe Andy Giddings) je kratek, spokojen inštrumental na Giddingsovem klavirju, ki v album vnese še nekaj simfonične subtilnosti. "Wicked Windows", ki lirično ponazarja Ianovo zanimanje za najbolj dominantno programsko opremo, je dokaj dinamična stvaritev, ki je v uvodu položena na počasen ritem, simfonični aranžma in zvočne vzorce dokler ne preide v bolj energičen rockerski del s prepleti med flavto in kitaro. Folk rockerski, keltski refren, kjer Ian z vokalom pride najgloblje kolikor lahko ter zapoje verz "Christmas was my favourite holiday" (to smo sicer že zelo dolgo vedeli, da med počitnicami najraje sedi v kavču pred prasketajočim kaminom, peče kostanj in žuli pipo) nakar sledi baročni motiv na hammondkah in udarnem rifu. Posledica je izjemno svečano, magično vzdušje. Udarni "Hunt By Numbers" je položen na umazan, hard rockerski kitarski rif in masiven ritem, katerega spremlja spakljiv, sarkastičen vokal ter občasni izbruhi hammond orgel in flavte v ozadju. Lahko rečem, da skorajda klasična Tull stvaritev, kjer pa presenetijo etno elmenti, katere vnaša predvsem bambusova flavta. Šaljivi "Hot Mango Flush", ki vsebuje karibski funky ritem, predvsem prek uporabe tolkal in basa, prek besedila in refrena uspešno dokazuje, da "potepuhu" še zmeraj ni zmanjkalo smisla za črni humor. Ianova uporaba bozoukija, lepe pasaže na akustični kitari in karibska tolkala poslušalca premaknejo na kak otok sredi atlantskega oceana. "El Nino", ki je bil navdahnjen po tedaj aktualnem uničujočem orkanu, vsebuje številne latino etno elemente prek akustične kitare in ritma. Refren prek žagajočega rifa in zloveščega vokala je izjemno udaren in vnaša velik kontrast sicer precej spokojnemu poteku skladbe za kar skrbijo Martinove latino delnice na akustični kitari, subtilna tolkala in mehki zvoki flavte.

"Black Mamba", ki prek metafore o strupeni tropski kači vsebuje slabo prikrito Ianovo seksualno aluzijo na dvolično žensko, vsebuje klasičen folk rockerski uvodni motiv na flavti in klavirju nakar nastopi dober prehod s simfoničnim aranžmajem, udarnim rifom in nabrito flavto. Nadvse učinkovita mešanica simfonike, folka in hard rocka ter še eno izmed najbolj opaznih del na albumu. "Mango Surprise" je še en precej duhovit trenutek, ki vsebuje številne afriške etno elemente s skorajda šamanskimi tolkali. Nadvse pa preseneti tudi vnos trobente. "Bends Like a Willow" vsebuje klasičen kitarski rif, odločno flavto in dramatičen simfonični aranžma, ki v interakciji ustvarjajo precej zlovešče vzdušje. Folk hard rocker na srednjem tempu s številnimi dobrimi pasažami na flavti in teksturami klaviatur. Besedilo vsebuje eno izmed Ianovih najmanj okusnih seksualnih aluzij sploh ("she bends like a willow"). Zdi se, da bolj, ko je možakar starejši, bolj ga premetavajo meseni vzgibi in mu po glavi rojijo razne neumnosti. "Far Alaska" bi bil popoln hard rocker z navitim rifom, če ne bi vseboval številnih simfoničnih in akustičnih vložkov, ki jih vnaša predvsem nabrita flavta in Giddingsove večplastne klaviature. Noyce to pot nepričakovano lepo preseneti s krajšo solažo na basu in potrdi, da je bil zelo dober izbor. "The Dog-Ear Years" je pravcata prog folk rock poslastica, ki vsebuje odlične simfonične teksture klaviatur, raznovrstna tolkala in skoraj epski refren. Časovni prehodi so nepredvidljivi, notri so številne kompleksne sekcije z etno elementi medtem, ko je ves čas prisotna melodična komponenta. "A Gift Of Roses" je prav tako izvrsten folk rocker z dobro melodijo na flavti in akustični kitari ter nadvse okusnimi pasažami na Giddingsovi harmoniki. Vmes pa se namerno občasno prebija naelektrena električna kitara. Tu se za kratek čas celo obudi tista folk rockerska magija preteklih mojstrovin "Songs From The Wood" (1977) ter "Heavy Horses" (1978). Odličen zaključek albuma.

Pa gre res za zaključek? Po daljšem premoru, ko se zdi, da je albuma že konec, se nenadoma oglasi Ianov glas, ki se kot nadvse spreten in zvit poslovnež najprej zahvali poslušalcu za nakup albuma nato pa takoj preide k bistvu ter naredi reklamo za naslovno skladbo njegovega tretjega, tedaj še prihajajočega, solo albuma "Secret Language Of Birds" (2000). Gre za odličen akustično usmerjen folk rocker, vreden pozornosti vseh Tull zanesenjakov, kateri se lahko kosa s čimerkoli kar se nahaja na regularnem delu "J-Tull Dot Com". Omenjeni Ianov album je sicer odličen, po mojem celo njegov najboljši do zdaj, in ga zato zelo priporočam slehernemu ljubitelju skupine kot tudi vsem ljubiteljem eklektičnega folk rocka z etno elementi.

"J-Tull Dot Com" je po pretoku let po mojem veliko boljši album kot se je zdel ob izidu, ko je razočaral marsikaterega fana, ki je pričakoval, da bodo Jethro Tull po "Roots To Branches" šli še za eno stopnjo navzgor kar se tiče ustvarjanja inovativnega prog folk rocka (tudi sam sem potreboval kar nekaj časa preden sem odkril vse skrite kvalitete tega albuma). Kljub temu, da ne vsebuje intenzivnosti in dramatičnosti orientalsko orientiranega predhodnika pa gre po mojem za še en zelo dober izdelek s katerim so potrdili, da niso izgubili želje po raziskovanju ter, da so še zmeraj sposobni ponuditi vrsto zanimivih, še neuporabljenih idej ob tem pa vzdržujejo tisto njihovo na daleč prepoznavno folk rock komponento. Ob tem pa posebej poudarjam, da gre kljub skupni etno komponenti za še en popolnoma drugačen album. Glede na vsa nihanja in eksperimentiranja, ki so jih prestali od konca 70-ih, lahko rečem, da vsa čast, da so sposobni še vedno ustvarjati tako dobro glasbo pa naj bo album še tako daleč od statusa mojstrovine. Če bodo Tull uspeli še kdaj ustvariti še kakšen vsaj tako soliden album kot je bil "J-Tull Dot Com" bo to že kar lepo presenečenje. Žal pa se Ian zadnja leta raje posveča svoji solo karieri, feferonom, lososom in mačkom kot, da bi že končno izdal nov studijski album pod imenom Jethro Tull. Nekateri fani so se v teh letih že celo sprijaznili s tem, da je njegova solo kariera pravzaprav nekakšno nadaljevanje Jethro Tull brez Martina Barreja. Prihodnost bo pokazala ali je bil "J-Tull Dot Com" res njihov poslednji studijski album.