Deseta obletnica skupine Elevators je sredi marca 2011 doživela posebni zaznamek. Snemanje koncerta v »unplugged – izštekani« različici na lokacij famoznega Studia 14, ki je v lasti RTV SLO na Tavčarjevi sredi Ljubljane.
Akustična preobleka aranžmajev, posebne gostje na vokalih in na drugih instrumentih, nad vsem pa preveva razpoloženje tega izdelka obilica sproščene zabave. Slednje ni pogojeno zgolj z odlično akustiko in toplino samega okolja, v katerem se je razvijal ta posnetek, pač pa v izdatni meri s samimi karakteristikami osnovnih glasbenih akterjev in njenih presunljivih glasbenih talentov visoko izkazane izrazno-izvedbene pronicljivosti.
Elevators so posebna skupina. Njeni člani so vseskozi polno zaposleni v različnih glasbenih varietetah svoje umetniške profesije in komaj kdaj najdejo ustrezen čas, da spravijo v studiu skupaj kaj novega, kar koli z avtorskim podpisom Elevators artizma. Tako je ta album pravzaprav prišel kot naročen za vse tiste, ki nestrpno odštevate leta in dni do tretjega studijskega albuma, ki ga pa na albumu »Izštekani« potihoma napoveduje nova skladba »V aorto (počasi)« – izdan v začetku letošnjega leta, kot ločeni single.
Odrezani od darežljivosti klasičnega snemalnega studia, ki bi jih nemara razvajal z mnogimi opcijskimi rešitvami manipulacije zvoka, so se Elevators tega dne znašli v okolju, kjer zgrešeni toni niso dovoljeni. Glavnino zvočne kulise gradi tako v takšni golo slečeni, akustični maniri Klaričev klavir, prav tako pa se loti glavnine vrtoglave solistične »roštiljade« prav Klaričeva igra in to dejstvo poglablja dotik elementa jazz glasbe, ki postaja na svojem domovanju v Studiu 14 mnogo bolj intenzivno, kot na obeh dosedanjih studijskih izdajah skupine.
Sergej Ranđelovič implantira preko izdelka mojstrsko zgoščenost ritmičnih tekstur in interpretacija Elevators glasbe dobiva v tem oziru povsem novo pojavno dimenzijo. V njej ni le izdatneje poudarjena eksperimentalna jazz fusion plat, pač pa ta šegavo igriva ritmičnost služi, kot fiksir za izpostavljanje elementa svetovne glasbe. Kadar se to zgodi, odpelje Elevatorse največkrat v polja poudarjanja latino elementov. Te so ujeti v Orao Javi se, Še je cejt (s »cigansko« solažo Robija Pikla), pa v zaključku – kot namiguje že naslov skladbe Brasilica, kot tudi v skladbi Polna luna.
V vokalnem smislu so Elevators zabelili ta album zlasti na rovaš treh gostov. Prva je Aphra Tesla v skladbi Mucek (nastala v sodelovanju med Aphro in Elevators), druga je skladba z Josipo Lisac – Živim po svome (vzeta iz studijskega albuma te neusahljive Hrvaške art pop dive), tretja pa je Na krilih ljubezni s Tinkaro Kovač. Ne glede na visoko reputacijo izbranih gostujočih vokalistk. Vsi trije ženski vokali so ekspresivno močni in vsak med njimi nosi svoj prepoznavni karakter. Naj si bo to rezki "bevsk" Apra Tesle, ali v melodičnem iztržku najbolje definirano sožitje Tinkarinega vokala z adventivnim eksperimentiranjem skladbe Na krilih ljubezni, kjer prenese razvoj skladbe na moč prikladno tudi dodatek »Jethro Tullovsko« okarakterizirane flavta Tinkare Kovač. Gostovanje Josipe Lisac se je ponudilo kar samo po sebi, saj je tudi Jani Hace sodeloval na njenem zadnjem studijskem albumu. Kemija med ekstravagantno pevko in Elevators lucidnostjo je stekla v polnem iztržku in Elevators bi v tej maniri lahko, kot spremljevalna skupina, brez težav z Josipo posneli v živo album poln njenih uspešnic.
Sicer pa delujejo najbolj všečno in pretočno tiste vokalne skladbe skupine, kjer se vodilnih vokalov lotevata kar (občasno swingovski) Robi Pikl ali/in Sergej Ranđelovič. Torej je na teh točkah v polnem iztržku izražena Elevators karizma! Album »izštekani« ne smemo v oziru rabe vokalov ocenjevati tako grobo in togo, saj ne gre za studijski, pač pa koncertni album. Gre za album polno zabavnega izkupička, ki v svoji elementarni zgoščini čutno kipeče in silno elastične ekspresije multifacetno podkovanih glasbenikov izžareva srž zahteve po polni ekspresiji idejne svobodomiselnosti.
Poudarjena raba tolkal, izdatna implantacija igre klavirja pomikata občutja v prid jazz elementom, na rovaš elementa funk glasbe, ki se je v takšnem okolju nekoliko potuhnil. Elevators so v tem akustičnem okolju znova iskrivo položili na pladenj tisti sentiment hudomušno sarkastične zbadljivosti, lahko rečemo polnokrvno nalezljive zafrkljivosti, ki je redka zaščitna znamka slovenskih skupin. Prav ta element pa prinaša glavnino glasbenih specifik, ki definirajo celokupno prepoznavnost art identitete kvarteta. Tako fantje! Napočil je čas za vaš tretji studijski album!
na vrh