Big Foot Mama: Izhod

Big Foot Mama se po petih letih vračajo z novim studijskim albumom, sedmim v svoji karieri, imenovanim Izhod. Pet letno obdobje med izdajama dveh albumov je dolg časovni interval, ki navdaja s kopico radovednih vprašanj. Kaj se je zgodilo v petih letih? Kaj je evolucijska pot skupine zadnjih pet let vtisnila v glasbeno substanco novega dokumenta skupine? In tako dalje…

Big Foot Mama se predstavljajo z novim albumom v zreli produkcijski luči. Nov zvok je skovan v tenu organske topline in izpostavlja srž rockovske golote v pravem adrenalinskem odmerku, da je zadržana vsa tipična prepoznavna nrav trivialno zgoščene neposredne izpovednosti te skupine, ki ne prenaša mnogo filozofije v svojem glasbenem izročilu. K temu je dodan tisti značilni pop sentiment, ki zbližuje na tem albumu uspešneje, kot kdajkoli, glasbeno esenco točkovno v smeri »jangle« kitarskega zvoka in vzdržuje s kombinacijo kompaktne melodičnosti in rockovske dražljivosti, širokogrudno odprtost do vrtenja na radijskih frekvencah (Užitek na »replay«, s podloženim plesnim »beatom« učinka »ploska rok«, ali skladba Bruno).

»Izhod« je za razliko od hedonistično naravnanega rock n' roll vrveža, ki ga pooseblja njegov predhodnik »Važno, da zadane« (2007), kanček bolj zadržan album, osebno izpovedno naravnan, globlje zazrt v duše kvinteta. Deluje celo kanček temačno na posameznih delih (Iskra, Pot iz trnja, akustična in senzualno krhko položena Kratek stik). Slogovno ostajajo Big Foot Mama tam kjer so bili, zato velja tudi za »Izhod« obče spoznanje, da je to tipičen Big Foot Mama album od glave do pete. Vendar pa novi album ne sili nujno z iskanjem hita, česar učinek potvorjenosti je bil v preteklosti pri Big Foot Mama lahko zelo moteč, pa čeprav je uspešno kupoval duše najstnic.  

Zvok je smelo »skondenziran«, kot nikdar doslej. Kontrasti so jasni, bas linija utriplje in trga v jasni retoriki nepretencioznega in všečnega melodičnega izkoristka, kot je zahtevan za glasbeni izraz Big Foot Mama.  Prav delo kitar dokazuje v aranžmajih in strukturah dodanih okraskov, da so fantje artistično dozoreli. Tu je izbira sočnega stopicanja po vah-vah efektu (v prehodih skladbe Smet) ter cel kup drugih minimalističnih ornamentov (učinek »stereo chorus« božanja kitar v  uvodu sanjave Pot iz trnja). Pot iz trnja je resna, mračna skladba, ki nosi prevzetni melos v refrenskem napevu, nalašč za uvrstitev koncertni repertoar, kot tudi za single izdajo in ne išče vsiljive popadljivosti tipa obveznega iskanja »wanna be« hita Ona je samo za mene iz prejšnjega albuma. Ta mračna koprena skladbe Pot iz trnja ali kar odlične uvodne Iskra, nosita nekaj možnih vzporednic s sentimentom »The Cultovske« erotogenosti. Glavni nosilec teh občutij so rešitve kitarskih aranžmajev. Skočirjev vokal se je z leti odebelil in pridobiva na interpretativni večplastni otipljivosti. Big Foot Mama zadržujejo na albumu »izhod« tudi tisti znani obraz sarkazma, ki se vije skozi njihovo kariero. Takšna je denimo žgečkljivo nagajiva Nor sigurno ne ali proti koncu zafrkljivo prikupna Bruno. Jeznoritosti z višjo mero visoko oktanskega hrupa pa seveda nikakor ne manjka na albumu (Iskra, Lepa laž, Naj lajajo).

Big Foot Mama so danes gospodje, ki so glasbeno dozoreli. V izpovednem oziru ostajajo trivialni rockerji, ki ne izumljajo Einsteina, ga niso in ga nikdar ne bodo. Zvesti so svoji rock n' roll pričeski, ki približuje med popularnimi slovenskimi skupinami njegovo izročilo najbližje predkambrijskim zvokom prvega rock n' rol ekscesa, kot so ga definirali davno tega The Rolling Stones. Seveda je vse to ujeto v slovenski princip doumevanja rock n' roll sporočilnosti, kar je vselej postavljalo zasedbo Big Foot Mama na posebno mesto glasbenega mozaika slovenskega mainstreama.

Big Foot Mama ostajajo z albumom »Izhod« v središču rockovskega utripa na Slovenskem. »Izhod« zadržuje tipičnosti osnov rock n' roll  pridige skupine, obenem pa deluje resno, zrelo in v rešitvah anranžiranja jedrnato ter razgibano definirano, kot še noben Big Foot Mama album do tega dne.