Winger so bili s svojo pojavo konec osemdesetih kratko malo neverjetni. Sposobni so bili servirati prave "mainstreamovske" skladbe tipa Can't Get Enough ali Seventeen, kot tudi umetniško globlje hard rock dosežke (In The Day We'll Never See, Time To Surrender). Seveda je bilo to obdobje omejeno le na prva dva studijska albuma skupine (Winger (1988) in In The Heart Of The Young (1990)), "Pull" (1993), na katerega pa, kot boste videli, je v marsičem navezan tudi tale "come back" album, pa je bil ob izdaji deležen precej kontroverznih kritik.
Vodja Kip Winger, ki je v preteklosti igral pri Alice Cooperju, je z Winger spravil skupaj dva albuma, ki sta se hudičevo dobro prodajala, no bili pa so tudi drugi časi (obdobje konca osemdesetih). "Pull" je potem odseval bolj obskurno plat skupine in ni bil sprejet s pretiranim odobravanjem kritikov in množic, čeprav skozi oči današnjih dni vsebuje tudi nekaj sila zanimivih – svetlejših trenutkov. Winger so na tisto ploščo vnesli intelekt in ezoterično poezijo, bil je namreč mnogo zrelejši album od prvih dveh, skupina je ironično razpadla zaradi kritik in zaradi tega se tudi album ni dobro prodajal.
No, sedaj po trinajstih letih od izdaje albuma Pull", prihaja vrnitev skupine z "IV". V postavi novega albuma so trije originalni člani zasedbe, ki je posnela album "Pull" in sicer kitarist Reb Beach, basist in pevec Kip Winger ter bobnar Rod Morgenstein.
"IV" ne prinaša prav mnogo tistega, kar so ponujali pred več kot 15 leti prvi Winger. Ljudje! Nikar ne pričakujte skladb tipa Easy Come Easy Go ali Madalaine. Novi album se navezuje na album "Pull" in Kipove solo izdaje v letih, ki so sledila albumu "Pull" in so pokopala stari dobri glam/hair metal rock. To pa pomeni, da smo dobili ploščo mračnih kompozicij, velike temačne atmosfere, ki ne popušča niti v najbolj melodičnih delih albuma! Tu je strasten, a vsekakor pesimističen vokal Kipa Wingerja, pristop je navdahnjen s pogubo in tavanjem znotraj krize ob izgubi osebnostne identitete. Učinkovit oris skozi atmosfero! V kompozicijah so odlične vokalne harmonije – vokalni zbori so popolno združeni in Winger, ki so vselej po sloveli po tem, navdušujejo z njimi zlasti v refrenih, ki ponujajo atmosferične vrhunce skladb. Riffi imajo esenco, prepoznaven čar, igranje je bravurozno, album je zanimiv, ker poseduje za Američane neznačilno združevanje melodičnih hard rock pristopov z melanholično atmosfero, v čemer so mojstri predvsem hard rockerji z britanskega otočja. Navadno se vse skupaj v takšnih trenutkih pri ameriških bendih sprevrže v obupno patetiko saharinskih izbruhov, Winger pa so se temu z "IV" spretno izvili.
Right Up Ahead pričara obskurno podobo nadvse učinkovito s šokantnim poltonskim doom rifanjem, Mi16 sledi meanstreamovskim fintam post grunge obdobja, a s tipičnim melodičnim hard rock refrenom, medtem ko skladba tipa On A Day Like Today predstavlja lahko tudi učinkoviti uspavalni pripomoček, ki ima prelep subtilni dotik. Komad Disappear se kotali stalno na meji, v kateri se lahko mešanje doom prijemov s standardi hard rock melodij, sprevrže v trajno neokusnost, kar pomeni da Winger na "IV" lahko zelo nevarno krmarijo, a ob tem ne potonejo in ostajajo vsaj z glavo vselej nad vodno gladino. To pa je presenetljivo pozitivno, ker vnaša svežino. Sveže je vedno, kadar je poizkus vnosa novega uspel! Reb Beach demonstrira nekaj sila impozantnih kitarskih solističnih vraž, po katerih izstopa izmed vseh zlasti kitaristovo žongliranjev skladbi Your Great Escape. Four Leaf Clover pa nosi celo nekaj, ne boste verjeli, vzporednic z neo-prog rockom osemdesetih.
Vsi, ki lahko prenašate žalostno obskurno atmosfero albuma "Pull" ter Kipovih solo izdelkov, boste našli tudi na "IV" mnogo impresivnih trenutkov. Vsi ostali, ki iščete "hair - shock" napad, pa ne zamujate ničesar, v kolikor se načrtno ogibate albuma "IV". Očitno Kipu in kompaniji preprost ne paše več skladati glamerskih koračnic. Zato se postavlja vprašanje, zakaj je združitev zasedbe sploh bila potrebna. Gotovo bi tale izdelek dobil mnogo več pohval, v kolikor bi šlo za prvenec, ali pa v primeru, če bi se skupina spravila skupaj z drugim imenom. Ob vsem povedanem gre za album, ki si zasluži sleherno priložnost. Atmosfera je namreč dovolj grabežljiva in gre za odklon melodičnega rocka v nasprotno stran od znane ameriške patetike, ki navadno prizadene mnogo tovrstnih skupin v ponujanju "drugačnega".
na vrh