Nile: Ithyphallic

Aaaah... Dve leti počitka kolikor je minilo od zadnje plošče skupine, Annihilation of the Wicked (2005), je bilo dovolj! Nile so se ponovno prebudili iz spanca nekje globoko v sobanah Keopsove piramide in poprijeli za vesla. Nil poplavlja in čas je za novo plovbo! Death metal senzacija iz Južne Karoline se torej vrača z novo, peto studijsko ploščo, Ithyphallic, za novo založbo, Nuclear Blast Records. Eeee... če si pomagam z nerodnim naslovom nove plošče (stare civilizacije so pač izredno cenile, celo častile razne falične podobe), ki pomeni erekcijo.... ja, ameriškemu triu je znova vstal.

Nile so si v trinajstih letih delovanja zgradili zavidanja vredno ime in si danes upravičeno delijo naslov prvakov death metala z nekaterimi drugimi velikimi imeni stare šole deatha. Nile so že na samem začetku svoje kariere opozorili nase z brutalnim, a izredno prefinjenim tehničnim death metalom, ki pa so ga nadgradili s sebi lastno temo, ki jo ohranjajo že vseh trinajst let delovanja – egipčansko mitologijo, kulturo, religijo in umetnost. Pa poglejmo kaj prinaša Ithyphallic.

Hja, lahko bi rekli, da je Ithyphallic neposredno nadaljevanje prejšnje plošče, Annihilation of the Wicked. Annihilation je na razočaranje nekaterih fenov skorajda opustil egipčansko/srednjeazijske pasaže in vplive in se posvetil predvsem na bolj brutalno, tehnično stran glasbe. Ithyphallic nadaljuje v podbno smeri, a med uničujoče riffe, death metal solaže in ubijalsko bobnanje vključuje nekoliko več egipčanskih tonov, akustičnih kitar in inštrumentov, ki še podkrepijo lirsko usmeritev besedil. Ni dvoma, da so Nile v prvi vrsti brutalni death, a glasbo še kako skrbno nadgradijo s tehničnimi pasažami, unikatnimi kitarskimi linijami in odtrganim bobnanjem.

Žal pa Ithyphallic ostaja pri pogrevanju starih idej in očitno so se fantje malce ustrašili premiere za novo založbo in omejili svoje eksperimentiranje. Takoj ko se zaključili bombastični intro z rogovi in tuljenjem volkov so tu stari, a še vedno dobri, Nile. George Kollias je za svojo baterijo sicer prava žival, a ultra hitro brcanje po bas bobnih, brutalni blast beati in neštetokrat ponovljeni filli niso vse. Malce raznolikosti nikakor ne bi škodilo, saj je bobnanje prav v vsaki skladbi praktično enako. Nekaj graje si zaslužijo tudi občasno tipične death metal a.k.a. "Kerry King" solaže z naključno odigranimi notami, ki ne pripeljejo nikamor.

To pa je pravzaprav tudi vse, kar bi lahko novi plošči očitali. Nile so še vedno mojstri pisanja tako kratkih kot dolgih komadov. Uvodna osem minutna What May Safely Be Written tako zaradi mnogih sprememb tempa niti za trenutek ne postane dolgočasna. Že na samem začetku nas tako preseneti raznovrstnost, ki sega vse od nadzvočne death metal hitrosti, pa do počasnih, uničujočih doom metal riffov. Ithyphallic je v nasprotju z Annihilation of the Wicked, kljub dvema epoma, plošča krajših, ubijalsko hitrih komadov, kar dokaže že As He Creater, So He Destroys. Če poznate Nile, potem veste, da lahko na vsaki plošči pričakujete vsaj en naslov, ki se vije kot kača. Tokrat je to Papyrus Containing the Spell to Preserve Its Possessor Against Attacks From He Who Is In the Water (uf... ja, 17 besed), ki pa po glasbeni strani nima z naslovom prav nič skupnega. Kratkih, bolj surovo brutalnih, treh minutk ne boste doživeli nikjer drugje! Dvojec Sanders/Wade svoje kitarsko mojstrstvo predstavi na The Essential Salts, ki preseneti z melodičnim pasažami in neverjetno duel solažo. Sanders in Wade skrbita tudi za vokalno podobo plošče. Čeprav gre za dokaj tipične "cookie monster" vokale, dva vokalista v glasbo vneseta precej raznolikosti, njuni brutalni growli pa so tudi povsem dobro razumljivi, kar se precej razlikuje od starejših plošč na katerih je Sanders krulil kot prašiček. The Infinity of Stone je kratka akustično-ambientalna skladba, ki bi jo zlahka uvrstili na Sandersovo solo ploščo Saurian Meditation. Eden najboljših krajših komadov je The Language od Shadows kjer vokalno ponovno blestita Sanders in Wade, v glasbo pa s fantastičnimi kitarami ponovno vneseta več melodike. A Nile resnično zablestijo v epskih komadih kot je deset minutni zaključek Even the Gods Must Die, ki se začne z rogovi podobno kot prva skladba, a nadaljuje z ultra težkimi "doomy" riffi in se prevesi v death metal eksplozijo. Pravo presenečenje pa so zadnje tri minute, ki se prevesijo v akustični zaključek s tribal bobni in skoraj bluesy Sandersovo električno kitaro.

Največji minus nove Nile plošče je to, da pravzaprav ne prinaša prav nič novega. Američani ostajajo konzervativni, morda igrajo celo z nekaj rezerve, a je Ithyphallic kljub temu užitek prisluhniti. Ko govorimo o death metalu Nile zasedajo povsem samosvoje mesto in se dvigajo iz množice death metal zasedb. Upal sem, da bo Ithyphallic bolj drzno, eksperimentalna plošča, a tudi dobri, stari Nile so še vedno ena izmed najboljših death metal zasedb!