Circus Maximus: Isolate

Ljudje! Za tem albumom in ne le za tem albumom,… tu se namreč skriva mnogo, mnogo več! Začnimo takole! S tem bendom Circus Maximus, resnično ni šale. Brez levih in desnih krivulj povem naravnost, da je Evropa dobila naposled neposreden odgovor na ameriški "fenomen" Dream Theater. Očitno je progresivno metal gibanje na skandinavskem v polnem razcvetu. Tu so Mind's Eye, Seventh Wonder, Platitude… a noben od teh ne premore tako popolne tehnične perfekcije kot ravno Circus Maximus, ki z izpiljenostjo tega atributa resno izzivajo dognanja Dream Theater. Vendar je med Dream Theater in Circus Maximus (najmanj ena) velika in zelo pomembna razlika, ki pravzaprav ustvarja težko prehodno globel distinkcije glasbenega ekspresionizma med obema skupinama.

Circus Maximus definitivno znajo igrati peklensko hitro, na vso moč in ob tem ne zmorejo zgrešiti note, vse deluje nezmotljivo, a za razliko od Dream Theater, skrbijo Circus Maximus v prvi vrsti za ohranjanje velikih melodij, ki jih nikakor ne razbijajo z nelogičnimi solističnimi pobegi, ki neusmiljeno fragmentirajo kompaktnost melodij v Dream Theater, ali onemogočajo, da bi poslušalcu sploh v glavi obstal kakšen motiv. Dream Theater so se od tega oddaljili po albumu "Images And Words" (1992) in Circus Maximus so po tej plati pravi obliž za vse, ki pogrešate "Kevin Moore" era Dream Theater, z evropsko produkcijo!

"Isolate" je naslednik prvenca skupine "The 1st Chapter" (2005). Circus Maximus ponujajo za razliko od prvenca manj klišejskih podobnosti svojih velikih vzornikov Dream Theater. Zlasti strupeno povlečejo na Dream Theater klaviature Circus Maximus, ki so pravzaprav zmes tistega kar bi moral početi danes Jordan Rudess pri Dream Theater namesto davno pobeglega Kevina Moorea, pa mu nikakor ne uspeva, oziroma v tem primeru po nekaterih zvokovnih vključkih spominjajo atmosferično Circus Maximus celo na prave retro "Moore" DT štose. Kombinacija Moorea in najboljšega česar Rudess ni nikdar dal v Dream Theater ponuja na "Isolate" neposredno instrumental Sane No More. Čista fantastika, ki je nobeni Dream Theater niso več sposobni danes ustvariti! "The 1st Chapter" še v večji meri tega nikakor ni skrival. Na "The 1st Chapter" smo se soočali tudi z gradnjo povsem orkestralnih interludijev, ki so atmosferično močno vlekli na Symphony X. In kaj so pravzaprav Symphony X? Dream Theater z melodijo. Potemtakem so torej Circus Maximus "evropski" Symphony X. Morda res. Na prvencu "The 1st Chapter" so še.

To pot je odklon od tega, dosežen z "Isolate", zanimiv v smeri plasiranja še večje kompaktnosti vrhunsko izdelanih velikih melodij, ki ponujajo poslušalcu veliko kost za glodanje, preprosto vabijo k dolgemu poslušanju, k užitkom neskončnega off-racionalnega plutja v polnosti zvočne podobe in raznolike večplastne drže skupine katera je hkrati s tem v pravi meri uspela ohraniti sočno dozo nepredvidljivih obratov, kateri motivsko med seboj drug v drugega povsem neustavljivo fluidno tečejo. To je album, ki vabi k večkratnemu poslušanju in obenem bogato nagrajuje. Skupina poseduje tisti magični občutek za to, da drvi s polno močjo, drvi fluidno, drvi visoko atmosferično, drvi mogočno, večplastno. Vsi gradniki se samoojačujejo in magnificirajo do popolnosti in vsi člani skupine so se znašli na popolnoma enaki frekvenci. Fokus je enoten. Medsebojna komunikacija klaviatur in kitar, navzkrižno bljuvanje ognja strupeno naoljeno hitrih solaž, bombastika ritem linije, ki nenehno gloda v progresivno lomljeno ritmičnem eksperimentiranju. Tu nenehno "dogaja"! Vrhunski in neposredni dokaz je nova skladba Abyss, ki ob vsem tem "trenju" mnogih dejavnikov ohranja enormno količino melodije in kompaktne motivske čvrstosti! Michael Eriksen je pevec, ki ga ne najdeš rasti na vsakem drevesu. Ta možakar ima redko karizmo in šarm, da nosi kristalno jasnino in ostrino moči denimo Europe pevca Joeya Tempesta, v linijah ki jih ubira pa ne zmore skriti zgledovanja po tehnični izpiljenosti Jamesa LaBriea (Dream Theater) in seveda njegove ekselence Geoffa Tatea (Queensryche).

"Isolate" nasploh v prvem delu preseneti z vključevanji melodičnih motivov, ki vlečejo na melodični hard rock (refren v Arrival Of Love, udarna balada Zero), kar je v dramatičnem melosu nanizanih in dinamično vseskozi spreminjajočih se visoko vibrantnih vzdušij strupeno grabežljivo. Zanimiv in neposreden križanec je Wither (predrefren z referencami melodičnega hard rocka, s prehodom Dream Theater "Falling Into Infinity" viže, tik pred refrenom). Teh dotikov "The 1st Chapter" ni imela poudarjenih, je pa nosila potencialne iztočnice, ki bi lahko nakazovale razvoj skupine v to smer. V drugem delu dobi album "Isolate" visoka progresivno metalsko razprostrta krila skozi skladbi Mouth Of Madness ter Ultimate Sacrifice med katere stisnjeni kompaktnejši krajši vnetljivec From Childhood's Hour se kar izgubi.

"The 1st Chapter" je služila v prvi vrsti za afirmacijo ega Circus Maximus. "Isolate" ponuja v tem oziru še več. Trenutno so Circus Maximus najbolj vroč progressive metal bend v Evropi, sploh po ustvarjalnem zagonu. "Isolate" pomeni odmik skupine od klišejske obsesije prvenca po doseganju tistega kar lahko dosegajo ali so dosegali Dream Theater. Skupina je z odzivom kritične mase dobila potrditev ega. Z "Isolate" je potrebo po potrjevanju tega prerasla to se odraža v popolnoma sproščenem nadaljevanju evolucije Circus Maximus, ki dobiva z "Isolate" svoj jasno prepoznavni glasbeni izraz, za katerega bo zanimivo opazovanje, kako se bo razvijal naprej. Do kam lahko Circus Maximus sežejo in kaj nam lahko odkrijejo novega? Na tej točki so še vedno glasbena neznanka ter zato vroč in nezadržno privlačen bend!