"Islands" je po vzdušju najbolj meditativen in umirjen album skupine na katerem je sicer najmanj delnic na Frippovi električni kitari, a zato nič manj ne skopari z avanturističnimi glasbenimi aspekti kot se za King Crimson spodobi. Maestro Fripp se je na tem albumu bolj osredotočil na aranžmaje kot pa na količino svojih solaž, čeprav ravno na tem albumu lahko slišimo nekaj njegovih najbolj markantih del. Nova člana skupine sta tisti čas postala Boz Burrell, ki je na vokalu in bas kitari zamenjal Gordona Haskella ter Ian Wallace, ki je na bobnih nadomestil Andya McCullocha. Fripp je Boza naučil igrati bas kitaro v vsega enem tednu. To se tudi pozna v njegovih relativno preprostih, a solidnih linijah na basu. Nedvomno je bil zelo nadarjen glasbenik, da je v tako kratkem času dosegel visok standard, ki ga zahteva skupina kot so King Crimson. Kljub temu, da je po vokalu od vseh pevcev v zgodovini skupine najmanj izrazen, njegov mestoma ezoteričen in rahlo "beatlovski" vokal dobro sede na ta album. Zna pa biti tudi dramatično raskav, če hoče (lep primer za to je "Ladies Of The Road"). Wallace je kot se spodobi za tradicijo bobnarjev King Crimson vrhunski jazz bobnar in je tudi danes eden najbolj spoštovanih bobnarjev v progresivnem rocku in jazz fusionu. Ne gre pozabiti tudi na flavtista in saksofonista Mela Collinsa, ki ravno na tem albumu prikaže svoje najboljše trenutke s skupino. Sodelovanje legendarne dvojice Fripp in Sinfield je tudi tokrat, še zadnjič, obrodilo čudovite rezultate v ezoteričnih in izjemno variabilnih kompozicijah, podkrepljenimi s sijajnimi, večinoma metafizičnimi Sinfieldovimi besedili. Tudi tokrat s skupino sodelujejo številni gostujoči glasbeniki, ki so v preteklosti že sodelovali s skupino (klaviaturist Keith Tippet & co), ki odlično opravljajo vlogo pravega orkestra v malem.
Čeprav King Crimson nikoli uradno niso izdali konceptualnega albuma (še najbližje temu je bil prejšnji album "Lizard", 1970) se po Sinfieldovi zaslugi, tako kot na prejšnjih treh albumih skupine, ponovno čuti nek metafizični koncept, ki med seboj povezuje posamezne skladbe na albumu. Nekakšen koncept popotovanja po nedosegljivih otokih izjemne svetlobe in ljubezni kamor si želi vsakdo izmed nas. Kar se odlično ujema z vijolično nebulo na naslovnici albuma, ki je pravzaprav nekak "vesoljski otok" izjemne lepote. In tako je tudi vzdušje večine tega albuma. Kot se spodobi za King Crimson imamo na "Islands" ponovno kompozicije izjemnih slogovnih kontrastov; od jazz fusiona, heavy rocka, klasične glasbe pa celo do bluesa kamor se skupina ne prej ne kasneje ni več podala. Jazzovski zvok skupine se sicer nadaljuje tudi na "Islands", vendar ne tako občutno in ne zavzema toliko mesta kot ga je na prejšnjem albumu "Lizard" (1970). Aranžmaji so na večini skladb izjemno lepi in tu so tudi številne improvizacije, ki so do tedaj že postale eden izmed zaščitnih znakov skupine. Pa seveda Frippove "pirotehnične" umetnije na električni in akustični kitari ter melotronu, nepogrešljivemu inštrumentu zgodnjega obdobja skupine.
Več kot 10 minutni ep "Formentera Lady" se odpre na počasni melodiji grajeni na Bozovi bas kitari, ezoterični solaži na Collinsovi flavti ter Frippovovi akustični kitari in melotronu, ki se izmenjujeta v prvem verzu kompozicije. Temu se kmalu zatem pridruži jazzerska ritem linija na Wallacovih bobnih in tolkalih ter Burrellovem basu. Kmalu lahko prvič zaslišimo sanjavi in melanholični Bozov vokal, ki poje Sinfieldovo metafizično in romantično besedilo o Odisejevem popotovanju ter njegovih usodnih srečanjih s pošastmi in nimfami. Tega ob zaključku kompozicije na čudovit način nadomestijo operetni ženski spremljevalni vokali Pauline Lucas, ki ustvarijo izredno dramo pred izhodom v naslednjo kompozicijo. "Formentera Lady" je pravi kontrast glede na otvoritvene skladbe s prejšnjih albumov, ki so bile "takojšen rafal sredi oči".
Skladba se brez presledka prelije v inštrumental "Sailor's Tale", ki ima fenomenalno Frippovo solažo na električni kitari in odlične Wallacove bobne, ki ustvarijo izredno fuzijo s čimer kompozicija sodi med najboljša instrumentalna dela skupine. Temu sledi čudovit Collinsov solo na saksofonu. Nakar pobudo spet prevzame Frippova fenomenalna solaža na kitari, ena njegovih najboljših sploh, napeljana čez sijajno ritem linijo basa in kitare. Znotraj skladbe je veliko improvizacij, številnih variacij in zanimivih zvokov.
"The Letters" je prava viktorijanska drama, ki ima svoje korenine v skladbi "Drop In" katero je v živo izvajala že originalna zasedba skupine. Sinfildovo besedilo o spletkah in strupenem ljubosumju reže v srce in pred nami je po vzdušju najtemačnejša stvaritev na albumu. Odpre se z zelo tihim in skrivnostnim uvodom ter skoraj šepetajočim Bozovim vokalom. Za tem Frippova solaža na kitari za kratek čas naelektri celotno ozračje skupaj z noro Collinsovo solažo na saksofonu. Nakar se izmenjujejo Bozovi tihi in razkačeni verzi, k spremljajo osrednjo melodijo kompozicije. Tisti njegov razkurjeni verz "Impaled on nails of ice", v zaključku skladbe, resnično zaledeni kri v žilah.
"Ladies Of the Road", nedvomno ena najboljših stvaritev na albumu in klasika skupine, ima čudovite, beatlovske delnice v backvokalih in je najbolj bluesy kompozicija kar so jih kdaj ustvarili. Tudi ta kompozicija se odpre tiho in na počasnem, umirjenem, ritmu nakar solo na saksofonu ter ritmični bas ter rif na bobnih pošteno zagrejejo celotno ozračje. Temu sledi Frippova solaža na kitari ter beatlovski backvokali v refrenu, ki resnično ubijajo na prvo sapo. Od Sinfileda smo sicer vajeni globokih, za večino težko razumljivih, metafizičnih besedil, a tu je naredil izjemo, si dal nekoliko duška in ustvaril nadvse duhovito in porogljivo besedilo o "groupijih". Brez dvoma izjemno seksualno besedilo, ki na široko odstopa od običajnih standardov skupine. Na koncu skladbe je prava poplava improvizacij s pobesnelimi Collinsovi solažami na saksofonu, Frippove "pirotehnike" na kitari ter Bozovega popolnoma razkačenega "bluesy" vokala v zaključku skladbe.
Naslednja skladba, orkestralni inštrumental "Prelude: Song Of The Gulls", je verjetno ena najboljših kompozicij kar jih je skupina kdaj ustvarila ter hkrati popolnoma klasična kompozicija, kakršne skupina ne prej, ne pozneje ni več ustvarila. Korenine ima sicer že v času pred nastankom skupine. Ima čudovito, prelepo solažo na flavti in na tolkalih. Da ne govorimo o čudovitih Frippovih aranžmajih na kitari. Skladba je osupljivo lepa in je velik kontrast glede na improvizacije, ki prevladujejo na večini albuma. Hkrati pa je še en dokaz izjemne glasbene širine skupine, ki je bila sposobna z lahkoto komponirati tako veličastne orkestralne aranžmaje kot v naslednjem hipu brusiti težke kitarske rife.
Naslovna, ezoterično-melanholična, 10-minutna epska balada "Islands", pa je čudovito metafizično popotovanje po galaksiji in ena najlepših kompozicij kar so jih kdaj ustvarili. S sijajnim uvodnim delom, ki ima prelepo kombinacijo skoraj angelskega petja, klavirja in flavte. Bozovo petje je tu še posebno bleščeče in je dokaz njegovih skritih vokalnih sposobnosti. Temu se pridružujeta sijajni Tippetov klavir pa Collinsova solaža na saksofonu, tokrat ne ponorela, temveč zvesto sledeča osrednji melodiji kompozicije. Prav tako lahko tu med poslušanjem občudujemo nekaj čudovitih Frippovih delnic na melotronu. Vsemu temu sledi še en prelep verz s sijajnimi aranžmaji na flavti in klavirju. Pa sijajni saksofon, nekaj sinthesizerjev in briljantni kornet Marka Chariga. Večplastne, ponavljajoče solaže so prelepe in izredno melanholične. "Islands" je nedvomno ena najsvetlejših in najlepših kompozicij skupine, ko se nam ob poslušanju razkrijejo večplastna obzorja nedostopnih meglic galaksije. Po koncu kompozicije lahko slišimo, po daljšem premoru, tam nekje v deseti minuti, kratek insert iz studija ter Frippove napotke med snemalno vajo skupine, verjetno pred začetkom snemanja tega albuma.
"Islands" je mojstrovina, ki je ostala ob času izida groteskno prezrta in ostaja eden izmed njihovih najbolj podcenjenih albumov, ki še vedno čaka na zasluženo priznanje. Lepota te mojstrovine leži ravno v njenem prelepem, ezoterično-magičnem vzdušju in nebeških kompozicijah, ki so rezultat mojstrstva samih vrhunskih glasbenikov ter popolne fuzije najboljših glasbenih prvin. Vse to pa je poleg tega ponovno odigrano z vsem srcem in dušo kakršnega premorejo le največje skupine. Fripp je po turneji s tega albuma temeljito reorganiziral zasedbo in zamenjal vse tedanje člane skupine s Sinfieldom na čelu. To je bila ena redkih napačnih odločitev, ki jih je Fripp tedaj storil. Po Sinfieldovem odhodu namreč skupina nikoli več ni uspela doseči njegove kvalitete besedil pa tudi tistega mističnega vzdušja, ki je ravno po zaslugi njegove poezije odlikovalo njihove prve štiri albume. "Islands" je mojstrovina zgodnjega progresivnega rocka in kot tak eno izmed najboljših del skupine, ne glede na dejstvo, da so bili naslednji albumi skupine dih jemajoče umetnine s še bolj razvpitimi in ambicioznejšimi glasbeniki. Pridružite se torej King Crimson na čudovitem popotovanju po otokih brezmejne svetlobe.
na vrh