It's Everyone Else sta fant in punca, dva sintesajzerja in sempler. Več kot očitno imata veliko idej, žanrsko pa sta dovolj odprta, da se glasba ne zapleta v repetitivnost. Večino vokalov prevzame nežnejši del dueta, kar pa ne pomeni, da je njen glas nežen. Ima visok prediren krik, ki se zadržuje v določenem frekvenčnem rangu, katerega le redko zapušča in v trenutkih, ko prične repeticija njene voklane interepretacije bosti v uho, prevzema njeno vlogo, zelo značilen moški vokal. Glasbeno pa se gibata v glasbi s post predikatom, pa naj gre za rock, hardcore ali pa elektroniko.
Že ob pogledu na obliko albuma, lahko nič hudega sluteči konzument opazi, da gre ali za zelo dobro premišljen koncept ali pa za krinko nečesa slabega. K sreči je šlo v tem primeru za prvo opcijo. Album je zapakiran v nekakšen trikotnik, na njem pa je odtisnjena abstraktna podoba glave tiranozavra. Sam plošček je črn in minimalističen. Pogled na posrečeno in posebno bolikovano embalažo ponuja izdatno mero radovednosti, saj nikakor ne moreš v naprej napovedovati kakšna glasbena substanca se skriva v njej.
Album bi lahko razdelil na dva dela. Začetnih pet komadov bi lahko bil vsak posebej prvi na albumu. Vsi imajo dobro poanto, ki pa se ne razvije do konca, ampak se konča nekje na sredini. Verjetno je bil takšen tudi namen izvajalcev. Prva skladba se požene iz štartnih blokov z močnim repetitivnim začetkom, ki nam nakaže smernice albuma. Brezkompromisno vpitje omehča moški vokal. Pri tej glasbi je zelo pomembno vzdušje, ki ga dvojec odlično ujame. Rabies and Gentlemen otvori klavir pospremljen s subtilnim vokalom. Skladba se lepo nadgradi in se v stilu post rocka razvije. Konec je odsekan in poslušalec ima občutek, da bi se moralo še nekaj zgoditi. Skladba Forget ima zelo Depechemodeovsko vzdušje. Umirjena distorzirana melodija nas preko lepo odmerjenih bobnov lepo odpelje preko albuma. S komadom Locust, ki mi je bil najbolj všeč ob prvem poslušanju, se album šele začne v tradicionalnem smislu. Super se mi zdi tudi uporaba pasjega laježa proti koncu. Že sama melodija je takšna, da te posrka vase in ta efekt človeka zopet prizemlji. Če bi bil producent albuma, bi za singl določil skladbo Dinner for Two. Gre za drum'n'bass ritem, z odličnim dodatkom distorziranih klaviatur in čistega petja vokalistke, ki izpade zelo ženstveno. S čisto drugim pristopom uleti Doubledead, speedcore uvod in kričanje, na srečo pa vse skupaj izpade smiselno in presenetljivo lahkotno za poslušanje. Ustavil bi se še pri desetem komadu z naslovom Parallels. Začetek in tudi nadaljevanje podlage je kot iz kakšne igrice za Atari, preko vsega pa v letečem ritmu leti vokal.
Eppur si muove, bi bil lahko naslov prvenca slovenskega dvojca It's Everyone Else. V trenutku, ko sem počasi že obupaval nad neizvirnostjo slovenske glasbene scene, ko se mi je zdelo ,da je vse kar slišim v bistvu reciklaža že slišanega, sem dobil v roke njun album »Is it me?«. Predan mi je bil z namigom, da gre za digitalni hardcore, vendar pa je ta izraz lahko samo delček glasbenega mozaika, ki je bil potreben za to zvočno kuliso.
It's Everyone Else sta torej izdala resnično svež izdelek. Zelo netipičen za slovensko sceno, za kar jima gredo lahko samo pohvale. Sam album je kljub temačnemu pristopu, zelo poslušljiv. Glasbeno se ne pretirava z nobenimi prijemi, tako da bi ga lahko priporočal vsem ljudem odprte glave, ne glede na to kakšno glasbo preferirajo. Mogoče me je zmotila le dolžina prvih nekaj komadov in dejstvo, da so se končali ravno v trenutku, ko sem jih začutil. Če bi radi preverili še sami kako se vse skupaj sliši pa kliknite tukaj!
na vrh