Gallagher, Rory: Irish Tour

Irish Tour je Gallagherjev drugi koncertni album, ki za razliko od prvega Live In Europe, sicer izvajalsko podobno prepričljivega dokumenta, učinkovito slika živahno komunikacijo na relaciji med občinstvom in izvajalcem. Posneta leta 1974 v Belfastovi Ulster Hall, Dublinovem Carlton Cinema in mestni hiši skrivnostnega Corka, Gallagherjeva od hudiča inspirirana igra postavlja nove standarde blues rocka, ki vse do danes ostajajo deviško neizvani. Kar niti ne preseneča, saj ga od belopoltih bluesovskih izvajalcev na svetu ni junaka, ki bi prišel blizu kitaristovi mojstrski emocionalni eksponaciji, ki poleg standardnih bluesovskih motivov, primerno "moderniziranih" in oplemenitenih z izskrenim, mamljivo črno obarvanim humorjem preproste irske mentalitete, pogosto navdušeno posega tudi po elementih folk in jazz glasbe. Rory s temi elementi rokuje kar se da previdno, a vseeno s takim žarom in energičnostjo, da navadnemu smrtniku kaj hitro zaledeni kri.

Rory Gallagher je vsekakor unikatna persona. Ko so leta 1974 turbulentni dogodki Severno Irsko razklali na dvoje, večini "normalnih" izvajalcev nastopanje v Belfastu niti pod razno ni padlo na kraj pameti. Za razliko od Gallagherja seveda! Rory, do ušes zaljubljen v glasbo, takim stvarem nikoli ni posvečal kakšne posebne pozornosti. Naivno kot se mogoče sliši, je Roryeva glasba vsaj za nekaj nepozabnih trenutkov, združila množice v navdušenem skandiranju glasbenim čudesom enega najprijaznejših karakterjev rock & rolla. Rory Gallagher se vročekrvnemu sprejemu domačega občinstva predaja v popolnosti. Cradle Rock je priča temu neverjetnemu predajanju vročekrvnim strastem, ki jih v tako čisti in iskreni obliki premore le apeliranje starega dobrega bluesa. Ta močno ojačana različica stopa po poteh mnogo prijaznejše studijske kompozicije, a z občutno močnejšim energijskim nabojem, ki tempteraturo že v uvodu popelje do točke vrelišča. I Wonder Who sledi temu "moralno nesprejemljivemu" divjanju v kontrastno umirjenem tonu. Stara Muddy Waters klasika je še eno humorno obravnavanje paritvenih procesov, ki ga krasi izjemno čutna in domiselna igra, značilna za izraznost Rorya Gallagherja. Tej se kmalu pridruži tudi neponovljiva Too Much Alcohol, kjer, po skrajno mučni in neprijetni a očitno naposled pozabljeni Taste avanturi, Rorya končno najdemo v predanem uživanju v intimnem odnosu s publiko. Samo poslušajte, kako v zaključku te sijajne skladbe, slednja skupaj s svojih velikim herojem odrezavo šteje od 91 do 100. Neverjetno! A kaj ko to še ni vse. Če nas je do sedaj Rory zabaval predvsem z za marikoga obskurnimi modrikastimi vsebinami, bo Million Miles Away te posameznike nezdravega modrovanja učinkovito razbremenila. Skladba predstavlja neverjetno sensibilnost in moč kitaristove igre, pri kateri je muzikalna evolutivnost napram izvirniku preprosto osupljiva. Pretresljiv prikaz Gallagherjeve karakterne nestanovitnosti vrhunec svojega izraza doseže v briljantnem solu, ki poka po šivih od melanholije, osamljenosti in obupa.

Gallagherjeva velika ljubezen do akustičnih brenkal vseh možnih vrst in oblik preraste v bluesy poslastico skozi As The Crow Flies, ki slika Roryevo navduševanje nad glasbo ameriškega vzhoda, kjer bi po vsej verjetnosti lahko odkrili tudi korenine Who's That Coming? in Back On My Stompin' Ground, obe s divjim slideom podžgani zadevi, ki od "otvoritvene" salve naprej, počasi pospešujeta v dinamično čustveno divjanje, značilno za vihravo šaljivost Gallagherjeve nravi. Njegova neizenačljiva glasbena vizija nase opozarja praktično na vsakem koraku, s čimer Irish Tour tako vse do danes ostaja ne le eden najboljših Roryevih albumov, ampak nasploh tudi eno najimenitnejših koncertnih pričevanj, ki jim je kadarkoli bila dana priložnost ugledati luč sveta.