Adramelch: Irae Melanox

"Irae Melanox" velja še danes za enega najboljših heavy metal albumov, kar so jih sproducirali v osemdesetih letih italijanski heavy metal bendi. Ta album je izšel konec osemdesetih let. To je bilo obdobje, ko je bil heavy metal na vrhuncu in so skupine dosegale že izjemno tehnično izpiljenost, nasploh se je ta preskok med letoma 1980, če štejemo od prvenca Iron Maiden pa do 1988 močno čutil v tem, da so skupine konec osemdesetih že pisale takšne skladbe, ki so zahtevale izredno hitrost igranja, obenem pa natančnost in visoko kontrolo instrumentov. Poleg tega so vse skupaj dodatno zabelile z večmotivskimi aranžmaji sestavljenimi s kompleksnimi prehodi in reč je bila pripravljena na vročo dostavo.

Da. Lahko, da ste se ob tem spomnili na prve heavy metal prekurzorje tistega čemur je sledila ekspanzija imenovana progresivni metal s pojavom Dream Theater konec osemdesetih. Adramelch so vsekakor zvesto zapisani okosteneli izvorni heavy metal obliki. Že s samim prvencem posedujejo izredno tehnično podkovanost, prisoten je svež navdih za tvorbo strupeno prevzetnih riffov, izreden občutek za tvorbo kompleksnih, a hkrati visoko poslušljivih melodij, nabitih z zavidljivo mero epske bombastike in to pot za Italijane manj značilne, a neverjetno prepričljive, temačne atmosfere. Irae Melanox je na polju žanrske oznake old school heavy metal odlično oborožen album. Od glave do pete.

Fantje so se v tistih letih opirali na povampirjenost, a obenem glasbeno perfekcijo, staro šolskih skupin onstran luže, kot so zgodnji Queensryche, pa Fates Warning, k temu pa dodali značilni evropski "Walls Of Jericho" Helloween šarm. Z "Irae Melanox" si lahko predstavljajte v tistem obdobju italijanske heavy metalce Sabotage, a nadgrajene za nekaj stopnic tehnične dovršenosti in kompleksnosti. Vokal pevca Vittoria Balleria je visok, operetno orientiran in prepričljivo poveljujoč v sleherni legi. Vnaša izredno mero melodije, obenem pa ne izostaja v tem vokalu tisti temačen drama priokus, ki ga heavy metal da zaživi, nujno potrebuje. Kitari sta enakovredni, osnovni riffi so večino ostro in ekstremno hitro "pretrzani" (hitri "picking") v harmoničnih tercetnih melodijah, ki dodajajo bombastičnost in epski izraz. Možje jurišajo skozi vrtoglave prehode, ki so tehnično kompleksneje zasnovani, z izredno komunikacijo med ritem linijo in kitarami v prehodnih delih. Pesmi so zaradi tega visoko dinamične in nosijo izražen element nepredvidljivosti. Motivsko in ritmično večplastno grajene skladbe ne izgubljajo rdeče niti in udarnosti, ki jo skupina implementira v njih na izredno visokem nivoju.

Produkcija je zelo sfiltrirana. Smo pač v osemdesetih. Vendar pa se čuti, da je moč pogrešati, predvsem prisotnost nižjih tonov, zlasti odločnejših in debelejših bas linij, ki izvedbeno sicer delujejo v razmerju z ostalimi dejavniki Adramelch, v koherentnem in enakovrednem dialogu.

Žal se je na točki "Irae Melanox" zgodba o uspehu za Adramelch zaključila, saj je skupina kmalu po izidu albuma, zaradi medijske neprepoznavnosti ter ostalih težav v skupini, razpadla. Združila se je znova šele leta 2004 in se vrnila leta 2005 z novim odličnim albumom "Broken History", ki je potrdil, da Adramelch tudi po več kot 15 letih niso pozabili kako se stvarem streže. "Irae Melanox" ostaja album izgubljen v času in prostoru. Je tisti album, ki se ga ne naveličaš. Na njem vlada izredna sinergija posameznih členov ter bravurozna dinamična kemija, ki tako smelo in z vso učinkovitostjo poganja izročilo heavy metal glasbe. Je mojstrovina.