In zgodilo se je tisto, česar so se stari fani skupine najbolj bali. Genesis so na "Invisible Touch" dokončno podlegli Collinsovi solo karieri in postali njegov spremljevalni pop band. Transformacija iz ene najboljših in najbolj kreativnih skupin progresivnega rocka 70-ih v superzvezdniški pop rock band 80-ih je bila na "Invisible Touch" dokončana. Stari fani, ki so do te plošče še nekako uspeli biti zvesti skupini, vsem njihovim komercialnim izpadom navkljub, so ob izidu te plošče dokončno dvignili roke proč od njih. "Invisible Touch" je komercialno najuspešnejša plošča Genesis, polna hitov, nekoliko po zaslugi Collinsove solo kariere, ki je bila ravno takrat na svojem vrhuncu, nekoliko zaradi intenzivne promocije na radijskih postajah ter glasbenih programih kot je bil npr. tedaj še sveži MTV. Kljub temu, da so poskusili zadovoljiti tako nove (pop) fane kot stare (prog) fane, jim je to uspelo le pri prvih. Več kot očitno je bilo namreč, da je skupina v glasbeni kreativnosti postala le še bleda senca samega sebe in se z nekaterimi skladbami začela dobesedno smešiti. Ob poslušanju albuma je torej treba odmisliti vse kar je ta skupina poprej ustvarila ali predstavljala in ga pač vzeti kot to kar je-produkt svojega časa ali pa, če to ne pomaga, kot Collinsov solo album.
Na albumu tako večinoma prevladujejo skladbe bazirane na enostavnem, dostikrat sprogramiranem, ritmu na bobnih in new wave sinthesizerjih, ki so po strukturi več kot očitno namenjene predvajanju na komercialnih radijskih postajah. Otvoritvena naslovna skladba je bila ob izidu izjemen hit. Gre za sicer dober pop rock štikl, a kaj ko se ga povprečen fan skupine preobje že po treh poslušanjih. Zlasti pa bode v uho več kot očiten plesni ritem. "Tonight, Tonight, Tonight" je dosti boljša, daljša stvaritev s sprogramiranimi sinthi in posameznimi deli, kjer sicer poskušajo biti progresivni, a vseeno zveni kot ne preveč uspešen poskus kombinacije popa in progresivnega rocka. Edina pop skladba oz. hit na plošči na katerega je skupina lahko ponosna je "Land Of Confusion", ki ima provokativno noto in je hkrati odlična satira na tedanje hladno vojne socialne razmere. Tu lahko slišimo vse tri glasbenike v popolni uigranosti, kljub enostavni strukturi skladbe. Bolj kot struktura skladbe pa je všečno njeno besedilo, ki je izjemna parodija hladne vojne in protivojni manifest skupine. Marsikdo se bo ob njej spomnil na tisti nepozabni video z grotesknimi lutkami in Ronaldom Reaganom v glavni vlogi, kako na koncu pritisne rdeči gumb in požene vse v maloro. Eden redkih prebliskov na plošči s katerim so uspeli dokazati, da vsa inteligenca le ni izginila v Collinsovi srčni raztopini. A brž nas povrnejo na "realna tla" z "In To Deep", ki je popolnoma tipična pocukrana Collinsova baladeska ob kateri bi se mu lahko na vokalu pridružila tudi Mariah Carey ali kaka druga plastična MTV diva in kar prekipeva od glukoze. "Anything She Does" ni dosti boljša stvaritev, čeprav ima zanimiv ritem na bobnih. A kaj ko gre še za en Collinsov pop "cukrček" ob katerem bi se dalo plesati. Le kam je ob tem izginila vsa inteligenca skupine? Stanje se nenadoma izboljša z več kot 10 minutnim hladno vojnim prog-pop epom "Domino Pt. 1 – In The Glow Of The Night/Pt. 2 – The Last Domino", ki je sicer več kot očiten poskus, kako zadovoljiti stare fane skupine, vendar jim je kljub temu uspelo ustvariti okusno kompozicijo, ki je z lahkoto najboljša skladba na albumu. Predvsem po zaslugi Banksovih ezoteričnih sinthov, dobre ritem linije in dramatičnega srednjega dela, kjer se obudi nekaj tiste magije iz preteklosti, ki se je na albumu tako pogreša. Kvaliteta albuma ponovno pade s še eno Collinsovo balado "Throwing It All Away", ki pa je vsaj kolikor toliko znosna in ima dobre spremljevalne vokale. Nakar sledi zelo solidni zaključni inštrumental "The Brazilian", osnovan na sprogramiranih sinthih in nasemplanih ritmih kar ustvari celo rahel pridih etna. Čisto na koncu skladbe pa je celo slišati sramežljivo Rutherfordovo solažo. Daleč od kake prog mojstrovine, a kljub temu vsaj spodoben zaključek albuma. A cukrasti cmok po poslušanju albuma kljub vsemu ostane kajti Collinsov solo vpliv na njem je le premočan.
"Invisible Touch" je popoln pop rock album z dvema, že omenjenima prog prebliskoma, in to zelo dober pop album 80-ih, a nič več kot to. Po drugi strani je namreč žalostno, kako je legendarna skupina na tem albumu skoraj popolnoma prodala svoj kreativni izraz komercialnemu uspehu ter se podredila Collinsovi solo karieri. Če jim je bilo na prejšnjih albumih iz 80-ih delno odpuščeno za komercializacijo zvoka, ker so kljub temu nekako uspeli ohranjati svojo dušo in uspešno združevati svoje prepoznavne elemente z novimi glasbenimi izzivi tistega časa, daje "Invisible Touch" zoprn občutek, da je skupina na njem dokončno podlegla pritiskom pevčeve/bobnarjeve slave. Če bi bil to Collinsov solo album bi bil prav gotovo eden njegovih najboljših. Za Genesis pa je, kljub temu da je komercialno najuspešnejši, s kreativno-umetniškega vidika eden najsiromašnejših. "Invisible Touch" je tako zanimiv le za fane Collinsove solo kariere, ljubitelje pop rocka 80-ih in za vse tiste fane skupine, ki pač morajo dopolniti svojo zbirko z vsemi njihovi albumi in so jim po toliko letih pripravljeni marsikaj odpustiti.
na vrh