Heaven Shall Burn ostajajo navdahnjeni nad historičnimi liki, pustolovščinami iz bitk druge svetovne vojne, privlačijo jih pozitivni zgodovinski liki kljubovanja v lastni veri za dosego ciljev. Pridigajo o krivicah, masovni manipulaciji, končni seštevek enačbe pa je ponavadi enak na obeh straneh. Ničla torej. Bitka med dobrim in zlom, med norostjo in razumnostjo. Sporočila niso nova, jih je pa lepo občasno zaužiti, saj te opomnijo, da je nepremagljivost posameznika ravno v tem, da ohranjaš notranjo čistost v razvoju osebne samobitnosti in te manipuliranje velikega brata ne odplakne med človeška gorovja tempiranih baterij z omejenim rokom trajanja.
Značilna glasbena podoba, ki jo goji skupina ostaja stalnica tudi na "Invictus". Torej, če zavrtimo film malo nazaj, je to povzetek šole Gothenburškega death metala z močnim občutkom za vnos melodične komponente, kar so nekako definirali At The Gates. Heaven Shall Burn pa igrajo na karto eksplozivne hitrosti, ki jo diktira devastirajoče hitro poveljevanja dvojne bas boben stopalke, ostro žigosanje riffovske naveze, pa občasno izpreže iz te pozicije in pričakovano zapluje v harmonije tercetov hitrega trzanja preko riffov, ki opremlja v skladbah zlasti refrenske napeve. Produkcija je znova zmagovita in sesipa vse pred seboj. Občutek je kot bi se človek znašel sredi najbolj prekletega kotička na Zemlji. Če to ni raj, potem naj gorijo nebesa in bodi pekel! Lahko trdim, da gre to pot za album Heaven Shall Burn katerega produkcija je celo bolj dinamična, bolje razporejena in oblikovana, kot kdajkoli prej. Celo bas kitaro to pot ne uspejo povsem zakriti riffi in kombinacija bast beatov snare bobna in dvojne bas noge. In to je pozitivno. Daje tisti občutek globine, živosti, ki jo karta igranja na ekstreme v doseganju brutalnosti še kako potrebuje, da se izogne občutku hermetične sterilnosti zvoka.
Vokal je znova tisti nepogrešljivi člen, ki predstavlja zaščitni in prepoznavni emblem te skupine. Uspešno se ogiba enofrekvenčnemu sekanju verzov, medtem ko oblikuje podobo vokala od srednje intoniranega pristopa, ki se približuje meji growla (čeprav to ni!), do višjega in visokega kričanja (core vreščanja). Mnogokrat je podložen z dodatnimi brutalnimi vokali, v doseganju večjega efekta agresivne podobe skladb, kot tudi dodatnega harmoniziranja in zapolnjevanja njihove zvočne podobe. Ostaja aktivni element Heaven Shall Burn definicije metalcore žanra, ki poganja kolesje prepoznavne podobe skupine naprej preko celega albuma.
Kljub temu je treba omeniti da je Invictus verjetno najtrši album kariere skupine. Vsaj takšen občutek daje, saj je skupina zlasti v srednjem delu album zabelila s kopico odsekanih rušilcev, ki delujejo nepopustljivo v svoji ekstremni različici doseganja kompaktne brutalnosti igranja in petja z vso silo, na vso moč In seveda s potrebno ihto. Torej je občutek melodičnosti na "Invictus" nekoliko zasenčen v primerjavi s predhodnimi Heaven Shall Burn ploščami, čeprav je to še vedno album, ki ga bodo z največjo lakoto popadli vsi oboževalci te skupine. Igranje na karto agresije rezultira tudi v tem, da so nekatere skladbe v celokupnem seštevku precej bolj podobne druga drugi, kot je bilo to mogoče zaznati na prejšnjih albumih.
Ne glede na gornje opazke je otvoritev albuma tudi njegov najmočnejši trenutek. Otvoritev v stilu sledenja stopinjam klasičnih komponistov znova razkazuje, da se v vsakem Nemcu skriva košček Wagnerja, to pa tako velja tudi za Heaven Shall Burn. Silno prikladni uvod se prelevi v galono plamtečega nitroglicerina, ko skupina udari z The Omen. To je pravzaprav tisto kar pooseblja večino skladb prvega dela trilogije. Smela kombinatorika med melodijo in agresijo v kompaktni metalcore rušilec kljubovanja na nivoju visoke ustvarjalne kvalitete skupine. V tej maniri sledi nadaljevanje albuma s Combat, kjer ugaja sporadično usipanje rafalov zahtevnih prehodnih tekstur, skozi katere se navdušujoče prebijajo bobni. S Combat stopi skupina dodatno na plin, hkrati s tem pa ohranja nadvse učinkovito svežino integriranja melodične komponente kitarskih okraskov trzanja preko riffov. Od tu dalje pa reči nekako ne uspejo držati tega nivoja. Zlasti enodimenzionalno bobnanje, kjer skupina na vsak način sili v ospredje z dvojno taco, ustvarjajo občutek kloniranja skladb. Ni veliko razlik med vsebino komponiranja in atmosfero med skladbami Of Forsaken Poets, Return To Sanity, Against Bridge Burners, Sevastopol ali Burried In Forgotten Grounds.
The Lie You Bleed For na sredini albuma, je dobrodošel odklon, kjer sobivanje snare boben in double bass blast beatov navdahnjeno komunicira s hitrim trzanjem preko riffov ter vokalno manipulacijo učinkovito zlovešče predstave. Ob zaključku tega albuma pa naletimo na dobrodošel eksperiment skupine v skladbi Given In Death. Ta se je odločila, da povabi na album h gostovanju v vokalni duet Sabino Weniger iz zasedbe Deadlock. Sprva neobičajen, celo iritirajoč, začetni del skladbe, kjer je težko izluščiti skupne imenovalce med metalcore žanrom in pristopi v gothic metalu, pa kmalu učinkovito reši nadaljevanje. Tu zasedba končno izpreže iz drveža in pusti melodiji, da se razbohoti. Hkrati z njo pa tudi svojevrstni atmosferi, ki jo razvije ter pripelje album v zaključek visokega drama teatra!
"Invictus" je torej tipični Heaven Shall Burn album. Je zelo dober, pa znova ne tako navdušujoče svež, kot je bil prvi del "Iconoclast" trilogije. Morda je bila želja skupine, da plasira maksimum svoje ekstremne in zlovešče zvočne usmerjenosti v studiu prevelika in je zato za hip pozabila na možnost dodatnega razgibanja posameznih aranžmajskih struktur. Dvomim, da se je fantom mudilo spraviti od sebe čim prej nov izdelek, kar bi lahko puščalo izrazne vrzeli "šlamparije". Heaven Shall Burn so zasedba, ki prinaša pojem visoke kvalitete in zato so pričakovanja do njihovih izdelkov toliko višja. Preprosto gre za trenutek evolucije skupine, ki ne ponuja takšne reprezentativnosti njene siceršnje ustvarjalne moči aranžiranja, vseeno pa ohranja želen in zahtevan nivo kvalitete. Ta pa ohranja Heaven Shall Burn, kot vročo moderno metal skupino današnjega glasbenega zemljevida.
na vrh