Spacerockovski titani Hawkwind so se vrnili z novim albumom, »Into the Woods«, naslednikom konceptualne poslastice »The Machine Stops« (2016) s katero so vnovič potrdili, da po skoraj petdesetih letih udejstvovanja na glasbeni sceni niso niti malo utrujeni. »Into the Woods« je že trideseti studijski album v izjemno bogati in razburkani karieri spacerockovsih prvakov, če se v Hawkwind diskografijo všteje tudi tri albume, katere so izdali kot Hawklords, Psychadelic Warriors in Hawkwind Light Orchestra. Karizmatični kitarist/pevec in edini ustanovni član Dave Brock, dolgoletni bobnar Richard Chadwick, ki je v bandu že od leta 1988 dalje, pevec/basist Mr Dibs in basist Haz Wheaton so tokrat v svoje vrste sprejeli novega klaviaturista, Magnusa Martina, kateri občasno poprime tudi za kitaro. Slednji je v bandu zamenjal Nealla Honea, Dead Freda in Tima Blakea, kateri so se v zadnjih sedmih letih redno izmenjavali na poziciji glavnega klaviaturista.
Kljub temu, da skorajda noben Hawkwind album, nekako že po tradiciji, ne mine brez menjave vsaj enega člana zasedbe pa je njihovo jedro, zbrano okrog Brocka, Chadwicka in Dibsa, stabilno kot že dolgo ne, medtem, ko band kar razganja od obnovljene energije, saj so v manj kot enem letu od izida »The Machine Stops« že posneli nov studijski album, kar vsekakor ni 'mačji kašelj'. »Into the Woods«, ki svojega imenitnega predhodnika po kakovosti celo nekoliko preseže, odlikuje karakteristična, lahko bi se reklo klasična Hawkwind zvočna podoba, ki temelji na spacerockovsko-psihadeličnih aranžmajih z obširnim poudarkom na elektronskih teksturah, (proto)punkovskih bas linijah in trdorcokerskih oziroma bluesovsko zasoljenih kitarskih pasažah v izvedbi neponovljivega Brocka. Stari skladateljski in aranžerski prijemi so uspešno združeni z nekaterimi svežimi idejami ter sodobno produkcijo, kar pomeni, da bo album všeč tako dolgoletnim privržencem kot tistim, ki legendarno skupino šele odkrivajo.
Uvodna in obenem naslovna skladba predstavlja nepričakovani izlet v heavy metal, pomešan s tipičnimi Hawkwind spacerockovskimi triki ter predstavlja nadvse energetičen začetek albuma. Psihadelični »Cottage in the Woods«, ki temelji predvsem na elektronskih zvokih sintetizatorjev in nostalgičnih kitarskih harmonijah, ustvari nadvse posrečen ambientalni kontrast. Melodični »Have You Seen Them« ima popolnoma retro sedemdeseta prizvok, podobno kot »Spaceship Blues«. Slednji je eden izmed najbolj zanimivih eksperimentov na »Into the Woods«, saj po spacerockovskem blues rocku proti koncu zaide na področje spacerockovskega countrya, na sploošno pa zveni kot, da bi bila posneta nekje na začetku sedemdesetih s pokojnim Lemmyem na basu.
Skladbe kot je ultrapsihadelični »The Whind« z naracijo in disonantnimi zvoki 'narave' v ozadju vnovič spomnijo na to od kod izvirajo korenine skupine, ki je svojo pot zažela pod močnim vplivom Syd Barrett ere Pink Floyd. »Vegan Lunch« po drugi strani uspešno združuje spacerockovsko eksperimentalnost z melodičnostjo, kar velja tudi za »Magic Scenes«, ki zaradi futurističnih sintetizatorskih tesktur in razvejanih harmonij predstavlja enega izmed »Into the Woods« vrhuncev. Mednje se lahko prišteje še epsko-erotični »Wood Nymph«, ki se ga lahko že zdaj označi za pravi Hawkwind zimzelen in zaključno inštrumentalno mojstrovino »Magic Mushroom«. Petinsedemdesetleni Brock na slehernem koraku demonstrira, kako se je skozi desetletja iz improvizatorja, obsedenega z blues rifi razvil v eklektičnega kitarskega virtuoza, ki ne neha navduševati z vesoljskimi solažami. V nasprotju s predhodnim dosežkom, ki se je odlikoval z zanimivim znanstvenofantastičnim konceptom o distopični družni tokrat ni zaslediti koncepta, čeprav večina besedil na romantičen način obravnava gozdove in gozdne prebivalce iz raznih folklornih zgodb, kar bo marsikaterega ljubitelja progresivnega rocka nekoliko spomnilo na Jethro Tull klasiko »Songs from the Woods« (1977) s katero po glasbeni plati seveda ni nobene pozave.
Kapitan Brock in njegova posadka vesoljske ladje Hawkwind je tokrat pristala sredi zimzelenega gozda, kjer se je ob druženju z gozdnimi nimfami do obisti najedla magičnih gob. »Into the Woods« je nazoren dokaz, da Hawkwind tudi po skoraj petih desetletjih delovanja še vedno negujejo izvrstno formo space rocka, kar pomeni, da bodo dolgoletni privrženci vnovič lahko zelo zadovoljni z novimi kompozicijami. Hawkwind se medtem, ko se je večina njihovih vrstnikov iz zlate ere progresivnega rocka že upokojila ali pa so samo še bleda senca nekdanje veličine, res starajo kot dobro vino in zdi se, da njihov preporod, ki se je nekako začel s prihodom Mr Dibsa še kar traja in traja. Na žalost pa bo njihova prihajajoča koncertna turneja trdno zacementirana na področje domače Velike Britanije, kar smo se v zadnjih letih že nekako navadili.
na vrh