Uriah Heep so britanski art rockerji, neizpodbitne legende, ki so prevalile slikovite in zlasti skokovite vzpone in padce dolgožive kariere in se s svojim opusom za večno z zlatimi črkami zapisale v zgodovino rock glasbe, ko so odstirali zastore novih dimenzij ob izdajah najbolj znamenitih in prepoznavnih del! V času, ko je bil rock še mlad in nedolžen, sos svojo skromnostjo, a za tisti čas korenito zvočno rušilnostjo, šokirali svet, ko so se vrstile skladbe novih obzorij Gypsy, Bird Of Prey, Look At Yourself, Easy Livin',... Albuma "Demons And Wizards" (1972) in "The Magician's Birthday" (1972) sodita v obvezni inventar slehernega gospodinjstva tega planeta, ki da vsaj ščepec na urejenost svojega zunanjega videza.
Tu je leto 2011 in preteklo je 41 let po izdaji prvenca "...Very 'eavy,... Very 'umble" (1970), ko je nek glasbeni kritik v ameriški recenziji sklenil, da bo primoran storiti samomor v kolikor Uriah Heep kdaj uspejo. Zgodba je znana, verjetno pa je bil tudi glasbeni kritik v izbranih trenutkih globje osebne kontemplacije dovolj priseben in prišteven, da je svojo obljubo prelomil. Nemara ste se na tej točki tudi sami vprašali, zakaj vraga se vračamo tako daleč nazaj, v samo srčiko bistva poante rojstva Uriah Heep in prvih ustvarjalnih korakov skupine?
Uriah Heep so po desetih letih abstinence leta 2008 končno izdali album "Wake The Sleeper" in že z njim nakazali usmerjanje k prapočelu svojega poslanstva. V celoti so negirali zvok prejšnjega, sicer nad-odličnega, studijskega albuma "Sonic Origami", izdanega leta 1998. Za "Wake The Sleeper" so kitarske riffe obtežili s Hammond zvokom, kot so jih bili deležni njihovi najbolj znameniti albumi, ko je v postavi še kraljeval na orglah Ken Hensley in vihtel v rokah mikrofon David Byron. Kasnejši Uriah Heep, govorim o "post-seventies" Uriah Heep albumih, nikdar več niso zveneli tako starošolsko, kot znova zvenita njihova zadnja dva studijska albuma, izdana v presledku treh let. Novi album "Into The Wild" se torej še naprej drži te usmeritve. Celo več. Poglablja jo.
Producent je ostal isti. In vendar je zvok novega albuma nekoliko drugačen v primerjavi z "Wake The Sleeper". Deluje še bolj živo, še topleje in obenem še težje in bolj rušilno glede na predhodnik! Znano je, da ostajajo Uriah Heep s številnimi vsakoletnimi koncertnimi turnejami ena najbolj uigranih skupin na svetu. Ker počne to že vrsto let med drugimi tudi postava "Bernie Shaw ere". Toliko prevožene kilometrine so premogli v štirih dekadah delovanja redki bendi. In tudi po štirih dekadah ostajajo Uriah Heep v koncertnem oziru ena najbolj garaških skupin na svetu. In to odrsko garanje so prenesli v studio. Da. Uriah Heep snemajo tudi danes albume tako, kot se jih je snemalo nekoč, ko je bilo snemanje omejeno glede na razpoložljivo metražo snemalnega traku in ko si imel za to, da odigraš ali odpoješ svoje dele skladb v studiu, na voljo vsega en poizkus. O pogumu ti prekaljeni možje že dolgo ne razmišljajo več! Pretaka se jim v krvi. Snemanje v obliki izvedbe studijskega koncerta je za njih samoumevna reč. Tak princip snemanja albumov je vrlina in veščina, ki ju drzno uporabljajo in domače rokujejo z njima danes le največje skupine, skupine, ki so postavile rock na noge in uspešno kljubujejo zobu in rji časa tudi danes (poleg Uriah Heep so tu takšni živeči velikani rocka še Rush ali/in Van Der Graaf Generator). Bolj pristno od tega kar slišite na "Into The Wild" ne gre! Razlika v novo doseženem zvoku je bila tudi tokrat v prvi vrsti odvisna od sevanja esence petorca v studiu in od dnevnega razpoloženja, tako imenovane delavne kemije v studiu.Uriah Heep le sproščeno uživajo v svoji koži. In tega svobodnjaštva je v izobilju tudi na novem albumu. To je princip, ki te ne zmore pustiti na cedilu. In Heep to vedo.
Na novem albumu ni balade. Še najbolj se temu atributu približa zaključna Kiss Of Freedom, ki s svečanostjo rada spomni na pretekle čase tipa skladbe The Golden Palace ("Sonic Origami", 1998), a seveda v letu 2011 s povsem drugačnim aranžmajem. Začetek albuma je nadvse igriv in sarkastičen. Uriah Heep so se odločili odpreti album s šegavo Nail On The Head. Ta v hipu opozori na poudarjeno rušilen, a topel zvok, ki ga v prvi vrsti gradi masivni zid čokatega dialoga na relaciji Hammond orgel in razbeljenega kitarskega riffanja. To je tudi edina točka albuma, ki zna v oprezno uho nekoliko boleče zbosti zaradi silno preprostega in predvidljivega refrena, kateremu je skupina zlasti v izhodnem delu namenila dva ali tri kroge repeticije preveč. Tako deluje dejansko kanček nadležno, a v kolikor se obrneš k verzu refrena "over and over again" ter ozreš stvar s pozitivne plati, postane skladba v celoti sprejemljiva. I Can See You nadaljuje začetno šegavo plat albuma. Kitica kanček spominja v izbrani vodilni frazi in načinu jemanja verzov v liniji petja na Uriah Heep klasiko Devil's Daughter ("Return To Fantasy", 1975).
Stvari pa se resneje zasučejo, ko nastopi naslovna skladba albuma. Od tu dalje dejansko prične rasti z vsako skladbo intenzivneje tudi album sam in vloga, da izberete osebne favorite na njem, bo od tu dalje padla izključno vsakemu posamezniku, ki bo dal priložnost temu albumu. Uriah Heep so vselej veljali za mirovnike. Tudi naslovna skladba albuma vsebuje protivojno besedilo, ki v sporočilu verzov (ne po aranžmaju!) spominja nekoliko na skladbo s "Sea Of Light" (1995) albuma, imenovano Fires Of Hell. S tem zraste album tudi v drama teatru, sarkazem zamenja temačnejše vzdušje, ki pa v svoji živosti in polnosti nezmanjšano utriplje in še naprej hipoma prevzema v utelešeni resničnosti! Money Talk čvrsto drži to rušilno, a mračno vsebino ujetega razpoloženja, ob tem pa je zanimiv kontrast nagajivih verzov, ki opisujejo delavni dan striptizet in vseh "putk" kratke pameti, ki se za preživljanje zadovoljijo že z razkazovanjem lastnih oblin in golote.
Glede na to, da so Uriah Heep iz naftalina znova privlekli svoj retro pristop v oblikovanju zvoka, zveni celo Shawov vokal tako, da bo sprejemljiv bolj kot kdajkoli za vse tiste, ki ne morete preseči izgubo vokalne prezence pokojnega Davida Byrona.Bernie Shaw ostaja fantastičen v vseh ozirih. V emotivni plati in suverenem prenosu vokalnih leg skozi različne tonalitete. Mož unikatne barve in pristopa zori še naprej, kot staro dobro vino.
Uriah Heep so tudi vrsta skupine, znana po tem, da je občasno rada "komplicirala zadeve". Zato za njih ne moremo reči, da so tipični hard rockerji, bili bi namreč površni. Art rock pa zadosti bazičnemu opisu karakterja vseh razvojnih oblik pojava njihove glasbe. I'm Ready je skladba, ki združuje čokato riffovsko udarnost, ki bo v obilju napolnila vaše ožilje z adrenalinsko naglico s svojo neukročeno potenco, njen srednji del pa je slikovito obogaten z nekaj spremembami razpoloženja, ki je posledica slikovitega stopnjevanja drama teatra skozi več sprememb osnovnih motivov. Trail Of Diamonds je zasnovan podobno kot What Kind Of A God iz albuma "Wake The Sleeper". V uvodnem daljšem delu se v objemu orgel iskri zlasti tankočutnost Berniejevega vokala. Sledi nenaden preklop atmosfere v rockovski vožnji, kjer skupina iz kroga v krog mojstrsko krepiopisano visoko dramatično vzdušje. Na tej točki zasije na albumu dialog med Lanzonom in Boxom najintenzivneje! Vzdušje pa okrepijo še dodatne večdelne vokalne harmonije, katere so znali Uriah Heep vselej vešče uporabljati in po rabi katerih so se po Uriah Heep zgledovale mnoge skupine, med njimi tudi Queen. Komaj se Trail Of Diamonds konča, že sledi drugi favorit, v kolikor ste ljubitelji ekspoziture melanholičnih skladb, nabitih z epsko dramatičnostjo. To je Southern Star! Skladba par excellence, ki v resničnosti podane emotivne plati ne gane poslušalca nič manj kot pred njo Trial Of Diamonds. To sta skladbi mnogih obratov, skladbi, obuti od glave do pete v vešče mojstrstvo unikatne Uriah Heep igre, ki na novem albumu ravno v tem sosledju najintenzivneje zasveti.
Novi album še intenzivneje poseduje približan zvok bobnov, katerih topovska rušilnost zleze pod kožo zlasti v srednje hitrih ritmih. Denimo v skladbi, kot je Lost, orjejo bobni v zvočni sliki še posebej globoko. Russell Gilbrook deluje še bolj suvereno in odločno kot na "Wake The Sleeper" albumu, njegovo delo je izjemno in Russell je še bolj glasen, a hkrati še bolj slikovit in energičen v svojem bobnanju! Novi bobnar, ki se je skupini priključil v začetku leta 2006, da zamenja osivelega medveda Leeja Kerslakea, postaja vse bolj pomemben jeziček na tehtnici sprejemanja prelomnih odločitev. Več kot očitno postaja po zaužitem na novem albumu namreč to, da je prinesel v skupino nov ustvarjalni elan, na podlagi katerega je skupina naposled le pričela s snemanjem in izdajanjem novega materiala.
Believe je najhitrejša skladba albuma. S svojo pozitivno naravnanostjo obrne vzdušje na albumu na svetli pol. To je skladba, ki mora najti utelesitev na koncertih odrih. Kompaktna, visoko melodičnega izkoristka, in predvsem izjemno spevna. Kot je Believe svetla skladba, pa je toliko bolj črna na albumu takoj za njo Lost. Obskurna plat je poudarjena zlasti zaradi vsebine vokalne esence Phila Lanzona, ki v celoti prevzame vodilni vokal na tej skladbi. To je tudi edina skladba novega albuma, katere avtor je basist Trevor Bolder. Vse preostale skladbe sta na album prispevala Mick Box in Phil Lanzon. Heep si proti koncu znova privoščijo obilje zabave z skladbo T-Bird Angel, v kateri vam bo nedvomno godila vožnja s prestižnim avtomobilom znamke "Thunderbird".
Edini minus albuma je znova skrajno kičasta naslovnica albuma, kar je veljalo že za predhodnik "Wake The Sleeper". Je cenena igra rabe računalniškega programa "photo shop". Morje, kamenje in skalovja je nekoč veliko lepše ročno naslikal že Roger Dean za album "Sea Of Light" (1995). Na tej točki bi veljajo polagati nekaj več pozornosti v prihodnje. Če ne drugega, bi Uriah Heep tako prodali več majic na koncernih turnejah.
"Into The Wild" je album, kot si ga od Uriah Heep danes lahko le želimo. Z njim fantje dokazujejo, da jih zob časa, plesen in rja še zdaleč ne morejo načeti. Toliko prepričljive energije edinstvene pridige, ki jo premore zasedba po 41. letih kljubovanja in jo je ujel tudi novi album, res ni šlo pričakovati, kaj šele zahtevati od teh častitih modrijanov. Po vsega treh letih so torej spravili na obzorje odličen album, ki še enkrat opozarja na to, da se je krog sklenil, da so Uriah Heep prišli v svoji avanturi na konec zgodbe, v kateri so se znova spogledali z njenim začetkom.Glede na vse razkošje unikata, izredno ustvarjalno slo, ki jo je znova čutiti in ki jo pooseblja tudi novi album, smo lahko prepričani, da bo temu sledil spet nov odličen studijski album. "Into The Wild" je nov sveže navdahnjen album, ustvarjen s strani 41. let delujoče skupine neusahljivega vira idej in skupine povsem izdelanega karakterja, ki je edinstven v glasbenem svetu. "Into The Wild" je neponovljivi biser enkratne karizme Uriah Heep artizma, katerega izrazno moč ne izmeri prav nobena cena v trgovinah z glasbo.
na vrh