"Into the Valley of the Moon King" je petnajsti studijski album britanskih legend epsko obarvanega melodičnega trdega rocka Magnum. Njegov naslov potrjuje njihovo dolgoletno tradicijo fantazijsko navdahnjenih titul in poezije, katero kitarist Tony Clarkin, glavni skladatelj in pisec večine besedil, tudi tokrat združuje s še eno lično naslovnico s strani dolgoletnega sodelavca, kultnega likovnega oblikovalca Rodneya Matthewsa.
Magnum v zadnjih letih, se pravi po ponovnem vstajenju z albumom "Breath Of Life" (2002), poskušajo z vračanjem k svojemu klasičnemu slogu ob združevanju moderne produkcije na čim boljši način ustreči željam zvestih privržencev, kar je po eni strani pohvale vredno, po drugi pa to pomeni, da ponavadi izostaja faktor kakih pretresljivih presenečenj skozi katere bi lahko v njihova ustvarjalna jadra zavel veter mladostniške svežine. Zdi se, da se oba ustanovna člana, se pravi Clarkin ter pevec Bob Catley, kot tudi preostala tovarišija na vsak način želijo vrniti v slavno preteklost zlatih osemdesetih, čeprav se tudi sami zavedajo, da nikakor ne morejo več ponoviti briljantnosti albumov kot so klasike "On A Storyteller's Night" (1985), "Vigilante" (1986) ali "Wings of Heaven" (1987)
V nasprotju s prejšnjim albumom, dobrim a nevznemirljivim "Princess Alice And the Broken Arrow (2007)", kateri je bil njihov prvi album, ki se je po dolgem, dolgem času uspel prebiti na britanske glasbene lestvice, se med izletom v dolino mesečevega kralja ob standardnem sledenju svojim prepoznavnim muzikalnim finesam niso ujeli v zanko enoličnosti ter pomanjkanja svežih idej, kar pomeni, da album navdušuje skozi večino trajanja brez kakih zaznavnih nihanj, večkrat pa zaživi tudi epska magija njihovih zlatih let.
Tako kot ponavadi imamo opravka z njihovimi zaščitnimi triki na čelu z melodramatičnimi Clarkinovimi kitarskimi potezami, Stanwayevimi pompoznimi klaviaturskimi teksturami ter vselej odličnim Catleyevim petjem. Slednji je kljub temu, da so leta zahtevala svoj davek kar se tiče doseganja določenih registrov, še vedno več kot prepričljiv pri posredovanju raznovrstnih emocij, česar se dobro zavedajo tudi privrženci njegove bleščeče samostojne kariere. Album na prvem mestu navdušuje z ambientalno raznovrstnostjo. Seveda je tako kot vedno močan poudarek na izgradnji epskih motivov brez katerih Clarkinove fantazijske tematike, znotraj katerih se skriva zbadanje na nekatere dosežke sodobne družbe, ne bi mogle ustrezno zaživeti. Posamezne skladbe odlikuje izjemno živa produkcija v kateri tudi večina bas delnic pride do lepega izraza.
Tokrat so se spretno izognili zanki prejšnjega albuma, ki se je odprl na precej mlačen način, zato po skrbno pripravljenemu epskemu uvodu z mogočnimi orkestralnimi aranžmaji sledi melodično izbrušeni in potentni "Cry To Yourself", skladba v srednjem tempu s spodobnim AOR refrenom in memorabilnim kitarskim rifom, katera je sicer solidna otvoritev, a v končni fazi nič posebno pretresljivega. Začetnemu ogrevanju sledi lepo presenečenje "All My Bridges", katero bo ogrelo srca vseh ljubiteljev njihovih zlatih let, saj je strukturiran v slogu klasičnega AOR standarda osemdesetih. Gladko spevni refren je podložen na v produkciji ustrezno izpostavljene sintetizatorske teksture, katere povezujejo Clarkinove melodične kitarske fraze. Na krilih Catleyevega čutno zabeljenega petja se tu pošteno približajo nekaterim priljubljenim stvaritvam iz njihovih najboljših let.
"Take Me To The Edge" predstavlja trenutek, ko z rušilnimi kitarskimi frazami in z jezo sproščujočim petjem zaplovejo v udarnejše, trdo rockovske vode, medtem ko epsko sofisticiranost v ozadju zagotavljajo simfonični aranžmaji na sintetizatorjih. "The Moon King" je primer skladbe, ki igra na karto postopnega izgrajevanja epskega ambienta, kar se ji vsaj deloma tudi posreči. S pijano bluesovsko kitarsko frazo se odpre na precej zaspan način, kar traja vse do trenutka, ko s pomočjo nepričakovanega prehoda na sintetizatorjih preide v precej bolj razgibane smernice. Navdušita predvsem subtilna kitarska solaža v epskem zaključnem delu ter Catleyev poetično obarvan pevski pristop. Tudi melanholični "No One Knows His Name" je zanimiv umotvor, kateri nosi atribut njihovih zlatih let. Znotraj razgibane strukture izstopa epski motiv na sintetizatorju, nadvse dobrodošel pa je tudi krajši vnos zapeljive akustične melodije na kitari s pomočjo katere izgradijo pravšnjo atmosfero za pripovedovanje fantazijsko zastavljenega besedila. "In My Mind's Eye" je grajen na srednjem tempu in precej enolični melodiji, kar bi začelo hitro dolgočasiti, če ne bi vanj spretno vnesli mogočnih orkestralnih fines in še nekaj manjših trikov s katerimi vse skupaj dvignejo iz sivega povprečja.
"Time To Cross The River" je zaradi uspešnega izgrajevanja raznovrstnih atmosfer ena izmed izstopajočih skladb na albumu, kjer znotraj hipnotičnih melodij prek dinamičnih prehodov vnesejo vrsto zanimivih aranžmajev, v nekem trenutku pa preseneti tudi vnos flamenko kitare. "If I Ever Lose My Mind" je še ena epska kreacija, ki se uspešno spogleduje z njihovo zapuščino osemdesetih. Tu navduši predvsem Catley, ki z doseganjem bogatih emocionalnih registrov dokaže, da še zdaleč ni rekel zadnje, medtem ko za klasično Magnum mešanico v ozadju poskrbi prepričljiv preplet trdo rockovskega rifanja in simfoničnih klaviaturskih tekstur. Odlična power balada "A Face In The Crowd" s pomočjo klavirja in akustične kitare postopno gradi na veličastni atmosferi. Tu se ponudi še ena priložnost za gospoda Catleya, da se izkaže kot mojstrski posredovalec mogočnih čustev.
"Feels Like Treason" je s potentno kitarsko frazo in epskimi harmonijami odličen odgovor vsem tistim, ki bi Magnum radi obtožili, da so se na stara leta prelevili v pretirane melanholike. Zaključni "Blood On Your Barbed Wire" je edino večje razočaranje, saj bi med skoraj sedem minutno kompozicijo od skupine njihove branže pričakoval kaj bolj razgibanega od repetativnega sproščanja bluesovskih motivov in skorajda rock'n'rollovske ritmične podlage. Edina svetla točka te precej ponesrečene stvaritve nastopi z orkestralnim zaključkom, ko se ambientalnim linijam sintetizatorjev pridruži jokajoča kitarska solaža, kar prispeva k izgradnji veličastnega vzdušja. Sicer pa v vseh ostalih pogledih zgrešen eksperiment, ko so iz nepojasnjenih vzrokov za finale nenadoma želeli zveneti umazano in razposajeno, kar se sicer v njihovi karieri še zdaleč ni zgodilo prvič.
Magnum so se na koncu vendarle dobro izvlekli ter z "Into the Valley of the Moon King" ustvarili odličen album, ki bo zadostil vsem željam in potrebam dolgoletnih privržencev. Ob posluževanju njihovih standardnih melodično rockovskih fines mu ne primanjkuje lepega pretoka med posameznimi motivi ter epskega naboja s katerim je prežeta glavnina skladb. V primerjavi s predhodnikom je tokrat zaznati precej več svežine in manj utapljanja v sentimentalnost, kar pomeni, da se mu posreči izpolniti temeljno poslanstvo - vsaj deloma doseči vzdušje njihovih slavnih let ter zadostiti pričakovanja dolgoletnih ljubiteljev skupine.
na vrh