Še nekaj besedic o novem, skupno že šestnajstem studijskem albumu »nemškega Richiea Blackomorea« ali naravnost povedano mojstra šeststrunske teorije Axla Rudi Pella. Ko mož izda album, se natanko ve kaj gre na njem pričakovati. Točno veš, da gre za nemški odgovor na velika dela sedemdesetih, ko so bile ustvarjene najpomembnejše plošče rock pionirstva. Za Axla so to zagotovo prvi trije Rainbow albumi!
Axel Rudi Pell je izjemno izkušen kitarist, komponist, aranžer in producent. V osemdesetih se je kalil v nemški zasedbi Steeler, nato se je predal samostojni glasbeni poti. »Into The Storm« je album, ki je sredi letošnjega februarja že doživel prvo promocijsko turnejo po stari evropski celinii. V letošnjem septembru sledi njen drugi del, skozi poletje pa bomo lahko ujeli Axla Rudija Pella kje na kakšnem festivalu – še največja možnost za to se ponuja v sklopu letošnjega Bang Your Head!! festivala v nemškem Balingenu.
Hja dragi rockerji! "Veliki Rainbow neutolažljivec" je to pot storil celo eno spremembo. In ta je slišna preko celega albuma, čeprav ne vpliva niti za ščepec na slog. Axel je Zamenjal je dolgoletnega člana postave Mikea Terrano in rekrutiral v svoje vrste bobnarsko legendo! Presvetlega Bobbyja Rondinellija. Rondinelli je možakar, ki je nekoč igral prav pri Rainbow pa tudi za velikane Blue Öyster Cult ter Black Sabbath. Rondinelli je v bližini Slovenije nastopal leta 2005 z zasedbo The Lizards. Takrat so odigrali koncert v italijanskem Trevisu (kot predskupna Glena Hughesa)
Vseeno prinaša »Into the Storm« še eno razliko glede na predhodna dela. Poleg Rondinellija, prinaša drugačno atmosfero. Je namreč mračneje zazrt glede na predhodna dela. Poseduje nekoliko zmodernizirano produkcijo, bolj masten kitarski zvok, izdatneje pa je kontrastirana in poudarjena ritem sekcija. Bobby Rondinelli je izraziti telesni bobnar. Njegov zamah je značajsko prepoznaven. Nosi svoj karakter. Kot njegovi prehodi – rollingi. To ne uspeva vsakemu bobnarju. Tak je bil in ostaja tudi Terrana. Tudi Terrana je nosil s seboj svoj osebni bobnarski dosje, ki bogati večino studijskih izdelkov Axla Rudija Pella. Rondinelli pa bobna občutno drugače v tehničnem smislu. In to je dobro. Ker pridobiva značajsko prepoznani Pellov kalup komponiranja na tak način prepotrebno poživitev, osvežitev, dinamično nadgradnjo! Rondinellii plasira že s prvo skladbo nekaj tipičnih topovskih prehodov, po katerih ni težko povleči vzporednic z njegovim doprinosom znotraj že omenjenih skupin prejšnjega odstavka. Zvok je tokrat izjemno našopirjen in plazovit. Nepripravljeni lahko hipoma pričnete krvaveti iz ušes! Izraziti kontrast med kitarskimi frazami in ritem sekcijo, nadgrajujejo v atmosferi znova izrazite zavese klaviatur!
Johnny Gioelli ostaja standarden. V vokalni interpretaciji veličasten. Tako kot od nekdaj, ko se je ekipi Pella pridružil prvikrat za album »Oceans Of Time« (1996)! Po vokalni barvi edinstveni pevec, ki je znova polno aktiven znotraj matičnih Hardline, fascinira s svojo prepoznano sočnostjo. Ta ostaja imenitna zmes visoko dominantne melodične čistosti in raskave grlenosti. Tower Of Lies je tipični uvodni pompozni rušilec, urezan po pravoverni recepturi Axla Rudija Pella. Z njim prične album hipoma siliti v okvirje pričakovanj. Temu se približa na ped oddaljenosti Burning Chains Znova je Pell najmočnejši v komponiranju srednje hitrih hard rockerskih suit. Lahko govorimo o mini epskih suitah, saj nosijo vse skladbe polno prehodnih ornamentov izjemno pretkano zabeljenih z briljanco enkratnega dotika Pellovih spretnih rok, ki servirajo nekaj sapojemajočih solističnih eskapad! Z izjemo Hey Hey My My z rimo »rock 'n' roll can never die«, ki kot predelava Neil Youngovega izvirnika, nekako ne "sliši povsem vkup" s preostankom materiala, je "Into The Storm" sicer Pellov tipični izdelek. Vrhunec albuma predstavlja seveda zaključna epska suita Into The Storm, postavljena na rep albuma. Skladba, ki meri preko deset minut v dolžino, je zasoljena tudi z »arabeskami«, kar znova ni nobena novost za Pella.
Ljubitelji Axla Rudi Pella bodo tudi ta album uvrstili v svojo zbirko. Vsi preostali, ki glasbenika ne poznate, boste nad albumom navdušeni, dokler ne boste ugotovili, da mu je preteklih petnajst zelo podobnih. Tretji pa bomo znova ugotovili: »Dobro, v skladu s pričakovanji in ne glede na naslov, brez pretresov!«
na vrh