Saxon: Into The Labyrinth

Novi Saxon album je znova tu! Ponovno združeni že četrto leto v "Unleash the Beast" postavi izdajajo z albumom "Into The Labyrinth" svoj novi prispevek v rock metal mozaik. Hitri naslednik albuma "The Inner Sanctum" (2007) je hkrati tudi nekoliko drugačen album. Zlasti je metalski vektor v njem manj poudarjen, skupina pa ponuja nekaj več svojih dobro znanih klasičnih rock prijemov. Mnogo manj mračne skladbe so na njem, tudi to je ena izmed ugotovitev. Čeprav moj prejšnji stavek v trenutku ovrže otvoritvena skladba, ki diši najbolj po pristnem heavy metalu in prejšnji "The Inner Sanctum" plošči! Skladba z naslovom Batallions of Steel, h kateri so dodane klaviature, s čimer so Saxon seveda izpostavili vzdušje drame, ki poskoči za stopničko navzgor v prehodu pred refrenu, refren pa v nadaljevanju v polno zažge z vzpostavitvijo visoko antemične sporočilnosti, katero ohranjajo fantje od obdobja nastanka skladb kot so Crusader, The Eagle Has Landed ali Broken Heroes. K tej skladbi se v nadaljevanju po atmosferi in metaliziranosti pridružuje še zlobna Demon Sweeny Tood z zgodbo o klavskem brivcu, katerega žena prodaja svojim strankam mesne kroglice žrtev rezila svojega soproga (kraj dogajanja: London, čas dogajanja: Viktorijanska Anglija). S finto refrena, ki so si jo Saxon sposodili iz refrenov drugih skladb spisanih v post "Destiny" obdobju, ne deluje ravno prepričljivo, pa čeprav bo ljubitelje metala krepko pogrel strupeno naviti ritem in žgoče masivna riffovska zavesa. Kmalu za njo sledi še velika metal himna Valley Of The Kings, katere refren je že prav nesramno odvijugan po izročilu številnih "power metal" skupin današnjega časa, oriše pa tudi nekaj vzdušja "Lionheart" (2004) albuma. S tem je točk, ki se pečajo z žlahtnimi prvinami metalskega železja, na albumu nekako konec.

Že takoj druga skladba albuma Live To Rock je neposredno spogledovanje s Saxon tradicijo, kot jo poznamo od albuma "Wheels Of Steel" (1980). Seveda je Live To Rock oblečen modno, kot se za leto 2009 spodobi v povampirjeno živo "The Inner Sanctum" produkcijo, v mnogo boljše riffanje in je okrašen s precej boljšimi solažami. Torej Charlie Bauerfiend je naslov, ki ne zna zatajiti, kadar ga postaviš za producentsko krmilo heavy metal bendov. Saxon še naprej zvenijo surovo nemško tudi to pot. Čeprav nosijo skladbe v smislu komponiranja in izvedbe (ne po zvočni sliki!) močnejši rock akcent.

Skupina kljub "sposojanju" starih Saxon figur uspešno kljubuje predznaku repetitivnosti, zlasti zaradi dejstva stroge prepoznavne unikatnosti. V prvi vrsti so to klasično oblikovani veliki rock n' roll riffi, ki "strupeno ubijajo" (v pozitivnem smislu) pod taktirko nemške metal produkcije. Preprosto in podkožno. Slow Lane Blues je tipični primer tega, ki potrdi to zvito rutino, s katero Saxon tako spretno krmilijo svoje navigacijske naprave že več kot tri desetletja. Najbolj neposredna navezava na zgodnja osemdeseta je skladba Hellcat, ki je pospešeni rock n' roll razbijač novodobnega "Motorcycle Man" ali "20.000 Feet" riffa v predrefrenu. V zaključku skladba Come Rock Of Ages s tipično odrezavim rock n' roll riffom enkrat več potrdi omenjeni osnovni akcent albuma.

Če k temu dodamo slikovito, mojstrsko izrezljano in enakovredno soliranje Paula Quinna in Douga Scarrata, ki se nenehno bravurozno dopolnjujeta in navezujeta v tej veščini, zaživita na albumu celo manj zanimivi skladbi, kot sta Crime Of Passion ali Protect Yourself. Skladba Voice je dobrodošla  popestritev albuma vodena s srednje hitrim ritmom, ki nenadno topovsko zarohni v refrenu, ko skladbo objame rušilni riff. Zanimiva je zlasti zaradi akustične spremljave v predrefrenu, ki nudi odličen preskok v dinamiki in vzdušju! Tipično Saxonsko preračunano. Nezgrešljivo.

Fantje so dodali za zaključek akustično "bottleneck" verzijo "Killing Ground" (2001) skladbe Comin' Home in tudi v tem so ostali prepričljivi. Je mar na obzorju izdaja "unplugged" Saxon albuma s klasikami skupine? Po slišanem se je človek ne bi branil.

Torej kaj je formula uspešnosti te skupine tudi v novem tisočletju? Biti preprost, se ne spreminjati, ostati to kar si. Seveda je garant prepoznavnosti vokal Biffa Byforda, ki tudi v letu 2009 deluje, čeprav na robovih blago skrhan, še vedno prav dobro ohranjen, s svojim pečatom, pa vdihuje skladbam nepogrešljivo osnovno značilnost Saxon duha. Vendar, pa postaja Byford manj pomemben, ko se osredotočimo na delo kitar, saj je to tisto, kar pravzaprav nenehno učinkovito olji in poganja kolesje Saxon mašinerije, da ta slučajno ne zarjavi. Delo kitar je tisto, ki tudi to pot zvesto ponudi markantno preprost, a jedrnato zabeljen in izpostavljen riff - tipičen Saxon riff. Čeprav je znano, da fantje le na glavo obračajo ene in iste trike. A so striktno njihovi! Redki preživeli dinozavri, ki lahko preživijo brez prilagoditev sleherno spremembo klimatskih razmer. Z drugimi besedami, so Saxon primer skupine, ki ne potrebuje inovacije za uspešno samogeneriranje lastne biti. Krompirjevci. Spet so me prepričali!