»Internal Exile« s podnaslovom »A Collection of a Boy's Own Stories« je bil drugi studijski dosežek v samostojni režiji legendarnega škotskega pevskega posebneža Fisha, ki je že na odličnem prvencu »Vigil in a Wilderness of Mirrors« (1990) napovedal, da bo tudi po njegovem razhodu z Marillion potrebno resno računati nanj. Besedila na albumu so bila navdahnjena s Fishevo preteklostjo, zanj že skorajda tradicionalno travmatičnimi osebnimi odnosi pa tudi z nejevoljo do svoje prejšnje založbe EMI, katero je v času snemanja »Internal Exile« z užitkom zapustil ter za kratek čas podpisal za Polydor.
»Internal Exile« na katerem mu družbo delajo glasbeniki takšnega kova kot so njegov stalni kitarski pajdaš Frank Usher, klaviaturski mojster Mickey Simmonds (ex-Mike Oldfield, Camel, Renaissance), basist in občasni pevec David Paton (ex-Pilot, The Alan Parsons Project, Camel), uveljavljeni bobnar in producent Ethan Johns (med drugim kot producent sodeloval s Tomom Jonesom in Joejem Cockerjem) ter bobnar Ted McKenna (ex-Rory Gallagher, The Sensational Alex Harvey Band, The Michael Schenker Group), medtem ko je za produkcijo poskrbel kultni producent Chris Kimsey, je bil posvečen Fishevi hčerki Tari.
V glasbenem smislu je »Internal Exile« poleg Fishevih karakterističnih artističnih odlik zaznamovan s smermi, katere si je vedno želel raziskovati na čelu s keltsko tradicionalno ljudsko glasbo, kar ni nobeno presenečenje saj je bil od nekdaj velik škotski domoljub. Kar nekaj besedil na albumu je namenjeno v čast njegovi domovini ter Fishevemu hrepenenju po škotski neodvisnosti. Ponekod se čutijo tudi vplivi različne svetovne glasbe, čeprav nezlomljivi gorjan na veselje dolgoletnih privržencev vnovič prisega predvsem na simfonično prog rockovske finese. »Internal Exile« vsebuje kar nekaj koncertnih standardov na čelu z naslovno skladbo, »Credo«, »Just Good Friends (Close)« ter »Tongues«.
Otvoritveni prog rockovski vrtiljak »Shadowplay«, ki nekoliko obudi spomin na njegove čase z Marillion, Fisha vnovič predstavi v vlogi kompleksnega glasbenega izvajalca, ki se ponaša s pronicljivimi liričnimi sporočili in unikatnim vokalnim pristopom, kjer je zgolj njegova karizma dovolj za nastanek mogočnega ambienta ob katerem poslušalca v trenutku popelje skozi meandre lastnih, ponavadi globokih osebnih občutij in izkušenj. Njegov talent za pripovedovanje osebnih pa tudi družbenokritičnih tem je bil že od nekdaj povsem svojstven. Simmondsovi orkestralni aranžmaji so izjemno okusni, medtem ko Usherjeva rezka kitara Fishevi vokalni ekspresiji že od nekdaj izjemno godi in se odlično staplja v hiperdramatični ambient.
Priljubljena klasika »Credo« je še ena izmed socialno ozaveščenih skladb, ki se ukvarja že s tedaj perečim problemom globalizacije, ki po Fishevem domoljubnem prepričanju ni prinesla nič dobrega, še posebno za 'mala' in ogrožena ljudstva. Ta s svečanim duhom zaznamovani zimzelen se ponaša z mogočnim refrenom ter melanholičnim kitarskim rifom, ki omogočita popolno vokalno ekspresijo gorjanovih silnih čustev ob posameznikovi nemoči sredi naglo spreminjajočega se sveta, kjer naglo izumirajo večtisočletne kulture. »Just Good Friends (Close)« je ena izmed najboljših ljubezenskih balad v samostojni karieri prijaznega škotskega velikana ter pripoveduje o njegovi izkušnji z osebo, katera mu je veliko pomenila, a je na koncu od nje prejel 'košarico'. Navkljub ranjenemu srcu pa vzdušje ni žalostno kot ponavadi v podobnih primerih, kadar je govora o Fishevih srčnih nezgodah, temveč skorajda prešerno s prekrasnimi orkestralnimi aranžmaji, prijetno akustično spremljavo in odlično Usherjevo kitarsko solažo.
Naslednja balada, »Favourite Stranger«, vsebuje zanimive tolkalne elemente svetovne glasbe, ki ustvarjajo skrivnostni ambient v čemer se je Fish pridružil Petru Gabrielu in Stingu, še dvema pevskima legendama, ki sta na začetku devetdesetih to nadvse rada prakticirala pri svoji glasbeni produkciji. Tu se Fishev vokal predstavi v svoji najbolj nežni možni obliki, ko v njem ni niti kančka razposajenih čustev, hkrati pa se še vedno ponaša z njegovo zaščitno glasovno toplino. Rahlo funkovsko razgibani »Lucky« vsebuje kontrasten, precej šegav in nekoliko posmehljiv ambient z družbenokritičnim sporočilom na račun nepravičnih socialnih razlik. »Dear Friend« je še ena kontemplativna balada s pastoralnimi elementi, ki bi bila v režiji kakšnega drugega glasbenika kvečjemu povprečen dosežek, a Fishev vokal iz nje naredi bogato izpovedno doživetje, kjer se lahko poslušalec z lahkoto vživi v njegova osebna doživetja.
»Tongues« je prepričljivo daleč najbolj mračna in napeta stvaritev na albumu, kjer Fish briljira s svojim zaščitnim teatralnim vokalnim pristopom, medtem ko mu družbo dela dramatična orkestracija in spremljevalni ženski vokali v režiji Maryen Cairns. Naslovna folk rockerska klasika na kateri se patriot Fish dotakne svojega hrepenenja po škotski neodvisnosti vsebuje širokogruden keltski ambient na račun pihalnih in godalnih aranžmajev ter se ponaša s pevčevim izjemnim vokalnim zanosom in ponosom pri čemer ga večkrat ponese nekam 'med oblake'. Ambient in ritem sta skorajda plesna, zato ni presenečenje, da bi ta klasika odlično sodila na vsako tradicionalno keltsko (škotsko, irsko ali valižansko) veselico. Zaključna pop rockovska skladba »Something In the Air«, priredba priznanega angleškega glasbenika Johna Ceena, ki je na originalni CD izdaji izšla kot bonus skladba, je še en zanimiv eksperiment z elementi svetovne glasbe, ki ima tudi v Fishevi verziji lep hit potencial.
Fish je z »Internal Exile«, ki mu žal ni prinesel zasluženega komercialnega uspeha, v zgodnjem obdobju samostojne poti ustvaril še en album, ki s svojo izjemno izpovedno-ambientalno močjo na poslušalcu vselej pusti močan pečat ter se obenem na karseda lep način priklonil svoji dragi domovini. Album vsebuje nekaj najboljših del v njegovi solo karieri, kar je povsem dovolj, da spada v sam vrh studijskih dosežkov z njegove samostojne poti.
na vrh