Father: Inspirita

Ko sem tale album premierno vtaknil v CD player, sem se le sesedel skupaj, pričel bolščati predse in nisem mogel priti k sebi od vsega šoka. Kako sveže, kako živo, kako večplastno in pogumno predrzno v eksperimentiranju, koliko je tu zvoka, ki se bohoti v neomejenih količinah in koliko je posledično mogoče začutiti vse te neutolažljive sle po perfekciji, po serviranju najboljšega! To so Father s svojim prvencem (!) "Inspirita". In Father niso nikakršni s steroidi napihnjeni Američani ribje pameti, pač pa naši vrli sosedje Riječani! Rijeka je bila vedno rock'n'roll meka!

Pa začnimo lupiti in okalupiti tudi Father. Napak je če mislite, da se album odpre z "očenašem". Osnova je masivni riff, ki prihaja iz vrst generacije, ki je vihrala skozi zgodnja do srednja devetdeseta Alice In Chains, Machine Head ali pozna devetdeseta - Slipknot. Že v sami osnovi omenjenih treh skupin so žanrska odstopanja izjemna. Če temu dodajamo skozi razstiranje tančic albuma, sekundo za sekundo, druge odkrite koščke celotnega mozaika, postane vsa stvar žanrsko kaj kmalu neopredeljiva in ugotovimo, da je celokupna glasbena podoba Father mnogo, mnogo več. Je nadstandardna, je nekaj drugačnega, je nekaj povsem novega.

Ostanimo za začetek pri kitarah. Father se izogibajo kitarskim solažam. Vse je osredotočeno na prvo žogo, na direktni kroše med oči. Preprost, a penetrativen riff, ki ti takoj požene kri po žilah, pod še višjim pritiskom! No to poenostavljeno delo kitar in riffovski minimalizem, pa je kompenziran z izvenserijsko ritem linijo, ki deluje na trenutke prav funkoidno – jazzovsko - progrockovsko eksperimentalno. Ritem linija vseskozi išče prostor za svobodno izražanje. Progresivno v najbolj brezmadežnem pomenu te besede. Lomljenja ritmov so tako množična ter skozi ploščo nenehna, da mestoma lahko govorimo skoraj tako, kot da bobni odsolirajo celotno ploščo. To je nenehno sprehajanje rok preko celotne bobnarske utrdbe, izvabljanje različnih ritmičnih kombinacij, ki enkrat ne zmoti, enkrat ne prekine rdeče niti albuma. Gre za združevanje preprostega s kompleksnim na idealen način in plošča teče skozi minutažo z izredno majhnim viskoznim koeficientom, ali natančneje povedano dere, kot podivjana reka, polna omamne turbulence, ki razveseljuje tako zahtevnega poslušalca, kot tistega ki išče "groove", kateri globoko in nepovratno podkožno uščipne v ušesa na prvo poslušanje. Melodični minimalizem in ritmična kompleksnost. Lahko okarakteriziramo da gre za alternativni progresivni metal bend, s tem da je beseda metal v tem primeru na trenutke prav moteča, da ne rečem žaljiva!

V slehernem trenutku na moč ekspresivni vokal, z odličnim obvladovanjem angleščine, je idealna izbira in krona izrazu Father ter dopolnjuje dramo albuma! Album se utaplja v čustvih vokala, tako resnično kipijo na njem. Komadi so kompaktne, med seboj ločene zgodbe. Vsaka zase ponuja povsem drugačno glasbeno izkušnjo. V bistvu je analiziranje škodljivo, kajti žanrska večplastnost ob slehernem poslušanju navdaja poslušalca z novimi občutji v percepciji slišanega. Isto zgodbo ob večkratnem poslušanju tako dojemaš drugače, kar pomeni da je na njej mnogo zgodb! Skratka gre za kost, ki jo glodaš zelo, zelo dolgo. In s takšno kostjo se navadno lahko pohvalijo le albumi, ki so mojstrovine in ki nosijo pečat "brezčasne" glasbene stvaritve.

Father so tako prekleto drugačni od vsega, tako prekleto navdahnjeni s svežino in duhovitostjo ustvarjanja. So lahko hkrati arogantni in sentimentalni, ostri in v naslednjem trenutku šokantno sofisticirani. Album valovi skozi mnogotera vzdušja. Gre za pečat intenzivnosti in visoke drame, ki se vrti skozi uro materiala. Ne glede na to ali je tu aroganca, mehkobna krhkost, toplina in čutnost ali pravi orkan agresije. Vseskozi je album odet v intenziven občutek temačnosti in drame.

Cynosure je idealna izbira, ki odpre album. Masiven zvočni zid, z razmazanim riffom, ki pokrije glavnino zvoka, produkcijsko ločena in voluminozno poudarjena ritem linija ter kovinsko ropotanje bobnov, pa vnašata kontrastno zvočno uravnilovko ter poudarjata globino in dinamiko ter samo zvočno svežino. Tu je centralno umeščen moški vokal, ki doživlja vse dogajanje sila intenzivno in čustveno vživeto. Dinamika poskoči skozi melodično dramo refrena, zloženega skupaj preprosto a nesramno nalezljivo. Refren, katerega si lahko v trenutku pričneš žvižgati, torej reč, ki nosi potencial velikega hita. Verjemite mi, če bi bili Father uveljavljeno MTVjevsko ime, bi Cynosure bil hit. Prav takšen potencial pa nosi za njim Machina ter terorizirajoče razposajeni Emon. Četrta skladba obrne stvari precej na glavo. Tu se smiselno vključi tistih mnogo drugih koščkov, ki razblinijo oznako "metal", kot milni mehurček. Sedaj nismo niti streljaj stran od resnice, saj boste pri Father našli tudi elemente jazza, celo disco funka sedemdesetih, ki kot žlahtna začimba v majhnih odmerkih, gradita veliko glasbo! Lost In Words se začne akustično sofisticirano, v ozadju ustvarjajo vzdušje kovinski bobni, stopnjevanje vzdušja iz kroga v krog do erupcije z masivno distorzijo do cilja v melodično tragičnem refrenu, ki znova prinaša poker asov nalezljivo poslušljive omame in novi krog se lahko začne. Izredno valovanje dinamike! Seashore je klasičen tovrstni moment primera rasti atmosfere iz sekunde v sekundo, do vrelišča. Tu neposredno občudujte kako raste zvok bobnom. Skozi marginalno nežnost prasketanja ognja in pastoralne spremljave violin, do pravega zaključnega plemenskega praznovanja združenih podritmov, ki skrbijo za spontan razvoj in izredno mero nepredvidljivosti. Da! Eden izrednih atributov, ki ga premore "Inspirita" je velika stopnja nepredvidljivosti albuma. Barvita izbira vokalnih linij Mihaela Prosena, vnaša z duhovito izbranimi deviacijami melodij na določenih mestih dobrodošlo mero disonance, ki še dodatno prispeva k dramatični atmosferi albuma.

Na "Inspirita" se elementa kompleksnosti in preprostosti prelivata v prelepem medsebojnem dialogu, prav tako jemlje sapo prefinjen občutek skupine za subtilnost in mehkobo, katera se lahko v trenutku razbesni skozi režeče čekane strupenega riffa, v povsem drugo razpoloženjsko stanje. Govora je o modernem, skrajno modnem pristopu in Father so v tem atributu takoj ujeli svetovno špico. V moderni "groovy" produkciji in v sveži drugačnosti. So skupina, ki nosi prepoznaven slog, unikatnost, svojo prepoznavno bit, svoj lasten Father zvok! Skupina, ki razi ledino in odkriva polja neraziskanega. Kako je to mogoče v letu 2007, ko zgleda, da je bilo vse že povedano, vedo najlepše pokazati Father. So pravi biser glasbe in skupina, ki nam bo prinesla še veliko vznemirljivih trenutkov! Glasba, ki je usmerjena na svet, Father pa z njo pogumno dokazujejo, da so s to svetovno usmeritvijo, prvi na Hrvaškem prerasli nacionalne komplekse.