Eloy: Inside

Na svojem drugem albumu, "Inside", so se Eloy zvokovno preusmerili v večdimenzionalni svet space rocka ter opustili večino hard/blues rockerskega zvoka, ki je preveval njihov istoimenski prvenec. Obenem je bil to njihov prvi album na katerem je pevske vajeti v svoje roke prevzel kitarist in šef skupine Frank Bornemann, kateri odtlej ni več izpustil vloge glavnega vokalista, kljub temu, da nekateri ljubitelji progresivnega rocka še danes niso preveč navdušeni nad njegovo barvo glasu in to navajajo kot glavni razlog zakaj Eloy nikoli niso uspeli osvojiti njihovega srca. Frank se je znašel na glavnem vokalu po razhodu z originalnim pevcem Erichom Schrieverjem s katerim se je razšel zaradi drugačnih zvokovnih usmeritev ter Erichovih radikalno-levičarskih političnih prepričanj. Slednji je bil resda tehnično precej boljši pevec od Franka vendar se po mojem ne bi najboljše znašel v novi zvokovni usmeritvi skupine, kjer je bilo iz albuma v album čutiti vse manj vpliva bluesa, tudi na Bornemannovih kitarskih prijemih. Čeprav je njegov poudarjeni nemški naglas marsikomu nadležen in njihova glavna hiba, mene osebno ne moti, saj je dovolj specifičen, v produkciji nikoli na prvem mestu in razen tega eden njihovih glavnih virov prepoznavnosti. Poleg tega so od "Inside" naprej imeli vedno večji poudarek na daljših inštrumentalnih sekcijah kot pa na vokalnih harmonijah s katerimi so kasneje še precej eksperimentirali in jih poskušali obogatiti. Sicer pa se je le redko kateri nemški (progresivno) rockerski band tistega časa lahko ponašal z bleščečimi vokali, kaj šele s pravilnim anglosaksonskim naglasom. Naivna levičarska besedila, ki so se nahajala na prvencu in so bila v marsičem produkt svojega časa, so na srečo izginila in prepustila mesto predvsem znanstveno fantastični tematiki, katera se je dobro ujemala s spremenjeno zvokovno usmeritvijo in mračnejšim vzdušjem.

Pomembna zvokovna razlika glede na prvenec leži predvsem v tem, da je tokrat Frankova kitara z njegovimi značilnimi bluesy solažami in udarnimi rifi opazno manj v ospredju, čeprav je še vedno pomemben tvorec udarnih pasaž. Hard rockerski zvok torej tu še zdaleč ni izginil in večina časovnih prehodov je še vedno prepojenih z mešanico udarnih kitarskih rifov, poskakujočega ritma ter donečih orgel. So pa zato izginili številni blues rockovski motivi s prvenca, katere so nadomestile daljše, pogosto psihadelično obarvane in nepredvidljive inštrumentalne sekcije z večjim poudarkom na Wiezorckovih orglah (drugih klaviatur na tem albumu ni uporabljal), ki pogosto tvorijo mistično atmosfero. Originalnega bobnarja Helmuta Drahta je uspešno zamenjal Fritz Randow, kateri se je v kasnejših letih proslavil tudi v svetu heavy metala, kot član skupin Victory, Saxon in Sinner. Izboljšava na bobnih je očitna in Fritzovi masivni prehodi, ne da bi skoparil z uporabo činel, so eden glavnih virov prekipevajoče udarnosti, ki veje na posameznih sekcijah. Če so na prvenec vplivali predvsem hard/art rockerski bandi kot Uriah Heep ali Deep Purple je tu opazen tudi precejšen vpliv Pink Floyd, katerega se bo vse bolj čutilo z vsakim naslednjim albumom, ponekod pa tudi Jethro Tull.

Več kot 17-minutni "Land Of No Body" je njihov prvi daljši space rockovski ep s številnimi nepredvidljivimi časovnimi intervali ter energičnimi sekcijami med ritmom, orglami ter kitaro. Po uvodnem, mračnem kitarskem rifu, ki precej zveni v stilu kakih Black Sabbath nepričakovano vpadejo orgle, ki še povečajo turobno vzdušje brezdušnega sveta, ki ga je razdejala nuklearna katastrofa. Sledi dramatičen prehod na poskakujočih bobnih ter močnem, a elegantnem basu ter ognjevit kitarski rif, kjer lahko nazorno slišimo njihov (v zavesti večine poslušalcev seveda na široko spregledan) vpliv na razvoj heavy metala. Začinjene pasaže na hammond orglah in kitari ves čas skrbijo za napeto vzdušje. Space rockovski učinek pa zares zaživi v odlični inštrumentalni sekciji s številnimi dramatični pasažami na orglah, katere v ozadju spremljajo mogočne linije Stöckerjeve bas kitare. Wieczorkove teksture na orglah so v prvi vrsti "krive" za številne obskurne, psihadelične zvoke in posledično mračno, apokaliptično vzdušje. V srednji sekciji nastopi dramatično stopnjevanje na orglah ter poskakujočih bobnih ter odlična solaža na Frankovi kitari. Slednji tokrat preseneti tudi v vokalnem smislu, saj zapoje nekaj precej visokih, vreščečih vokalnih linij, ki imajo svoj izvor v nekaterih delih Uriah Heep in Deep Purple, pozneje pa so postale tudi eden izmed pomembnih elementov heavy metala. Zaključna sekcija z melanholičnimi intervali med orglami, poskakujočim ritmom ter kitarskim rifom pa neverjetno potegne na motiv iz Iron Maiden klasike "Phantom Of The Opera". Čeprav precej dvomim, da so slednji sploh kdaj slišali za Eloy, ne glede na dokazano naklonjenost progresivnemu rocku s strani njihovega šefa, je podobnost skoraj osupljiva. Podoben melanholično-dramatičen motiv so za eno izmed svojih zgodnjih del sicer uporabili tudi Camel. Dolžina seveda ni nikdar zagotovilo uspešnosti, tudi v svetu progresivnega rocka ne, pa vendar je to po mojem zagotovo najboljše delo na albumu.

Sledi naslovni "Inside", ki se odpre z udarjanjem po zvoncih in čudovito, melanholično melodijo na akustični kitari. Po tem romantičnem, psihadeličnem uvodu nenadno vpadejo skorajda "povampirjene" plasti orgel, ki v hipu kot milni mehurček razblinijo romantiko in ustvarijo skorajda srhljivo vzdušje. Tu se sliši kako je Wieczorke na orglah več kot očitno napredoval od njihovega prvenca medtem, ko Frankov kitarski talent ni bil nikdar vprašljiv in slednji tudi tokrat ne skopari z melodramatični rifi in solažami. Vpad odličnega, melanholičnega kitarskega rifa, katerega v ozadju spremlja še dodatna ritem kitara je prava paša za ušesa. Sledi ognjevit prehod z energičnimi kitarskimi pasažami, ki se prelivajo z orglami. Tudi melanholičen vokal dobro opravi svojo vlogo pripovedovalca zgodbe o človekovi večni težnji po dvigu k zvezdam in odcepu od Zemeljskih spon. Posamezni časovni prehodi resnično uspejo ustvariti futuristično vzdušje nekoga, ki se je izgubil v sivem, robotiziranem človeškem vsakdanjiku.

Če je album do tega trenutka zvenel razmeroma originalno pa se na "Future City", predvsem v uvodni in zaključni sekciji, sliši več kot očiten vpliv Jethro Tull, zlasti njihovega zelo priljubljenega in tedaj aktualnega albuma "Aqualung" (1971). To ne potrjuje samo uvodni mračen ritem ter obskurni efekti na tolkalih, temveč tudi Frankov vokal, ki tu več kot očitno (neuspešno kakopak) poskuša zadeti barvo Iana Andersona. Številni prehodi med naelektrenimi in akustičnimi sekcijami tvorijo dobro ravnovesje med dramatičnostjo in zasanjanostjo. V srednji sekciji nastopi tudi odlična latinsko obarvana inštrumentalna sekcija na "šamanskih" tolkalih in bobnih ter odlična kitarska solaža pod očitno uporabo vah-vah efekta. Po dramatičnem stopnjevanju na psihadeličnih tolkalih spet vpade tisti uvodni obskurni folk rockerski motiv z umazanim rifom in Frankom v "vlogi" Iana Andersona, ki pa vseeno poje preveč skozi nos, da bi lahko uspešno zadel unikatno "trubadurjevo" barvo. Vseeno precej zabaven eksperiment, katerega se ni drznilo lotiti veliko skupin, morda bi se z vnosom flavte uspel celo delno posrečiti.

Zaključni "Up And Down" vsebuje psihadelično obarvani uvod na donečih orglah, številne psihadelične efekte ter mogočne pasaže na kitari, katere sprva spremlja počasen, umirjen ritem nakar s prvim časovnim prehodom nastopi epsko-dramatičen motiv. Frank tu zopet poje z drugačno barvo glasu (več kot očitno je, da se še ni mogel odločiti na kakšen način bi pel saj se je dobro zavedal svojih vokalnih pomanjkljivosti), ki pa se ne glede na to dobro poda med space rockovska valovanja in energične pasaže z intervali med kitaro in orglami. Kompozicija postane zares zanimiva prek vnosa odličnega motiva s poskakujočimi bobni in kitaro, kateremu se pridruži še svečan zvok orgel. Sledi epsko ritmično stopnjevanje na bobnih, basu in orglah, ki v kombinacijo ponovno ustvarijo futuristično vzdušje. V nekem trenutku vpade tudi naracija, ki pa zaradi močnega nemškega naglasa zveni precej nerazumljivo. Zaključna sekcija z ognjevitimi pasažami na orglah, katere Wieczorke porine skozi poseben efekt, kateri ustvarja odmevajoč zvok in marš na poskakujočih bobnih, vodi kompozicijo v njen nenaden iztek.

Eloy so z "Inside" v vseh pogledih napredovali na boljše in pokazali precej večjo mero zvokovne originalnosti ter nepredvidljivosti glede na hard rockerski prvenec. Album ves čas vsebuje odličen pretok ter kompleksne sekcije s pravšnjim ravnovesjem med udarnostjo in zasanjanostjo. Hkrati pa je uspešen tudi pri ustvarjanju futurističnega vzdušje, ki je bilo vedno poglavitno pri kvalitetnem space rocku. Čeprav so na njem samo štiri kompozicije so te vse po vrsti zelo dobre s tem, da je najdaljše delo eno izmed njihovih najboljših sploh in četudi so sledili še precej boljši albumi kot je bil "Inside" je slednji prav gotovo njihov najpomembnejši album, ki jih je iz obskurnih palčkov art/hard rocka izstrelil med najboljše predstavnike nemškega progresivnega rocka. Gospod Bornemann pa je od tedaj samo še izpopolnjeval svoje vizije vesoljskih potovanj po neznanih galaksijah in mističnih mest na robu predstavljivega. Njegov narečni vokal pa je, kolikor bo to kakemu anglofilu morda zvenelo kontroverzno, ves čas dobro služil za pripovedovanje znanstveno fantastičnih konceptov in kot eden izmed glavnih prepoznavnih elementov skupine tako, da jih ni potem nihče ni mogel po krivem razglašati za nekakšne nemške Pink Floyd ali Yes.