Saxon: Innocence is no excuse

Nedavno je v remaster obliki izšla tudi zadnja triada "velikih" Saxon albumov, s katerimi so se med letoma 1985 in 1988 prvoborci NWOBHM po dolgih letih kraljevanja na otoku odločili zavzeti tudi Ameriko. S tem namenom je bil leta 83' posnet že Power and the glory, a je slaba strategija njihovega managerja, ki je po prvem delu turneje z Iron Maiden odločil, da so Saxon zreli za samostojne nastope po Združenih državah, v veliki meri zavrla omenjene želje. Maidni, katerih prvi dve plošči sta bili še vedno v senci mogočnih Wheels of steel in Strong arm of the law, so v tistem času že imeli za sabo učinkovit managerski, promocijski, ikonografski in založniški stroj, in so suvereno zavzeli ZDA, samostojna turneja Biffa in kompanije pa se je takrat izkazala za debakl. Tudi to, da so Saxon končno podpisali pogodbo z znamenito EMI, ni moglo spremeniti poteka dogodkov in dogovor z veliko založbo je, proti pričakovanju, zaznamoval predvsem začetek zatona skupine iz Yorkshirea

Seveda pa ima trojica Innocence, Rock the nations in Destiny še vedno častno mesto na rock panteonu, saj so se albumi sredi osemdesetih prodajali v milijonskih nakladah. A čeprav gre za epske izdelke z vrhunsko produkcijo in kvalitetnimi zamislimi, je po drugi strani njihova (velja predvsem za prvi in zadnji album) šibka točka predvsem problematika, ki je pokopala že mnoge skupine; prilagajanje trendom. Iron maiden in Motorhead se niso hoteli podrediti ter tako prestali preizkus časa, Saxon pa so verjetno prav zavoljo tega počasi utonili v pozabo in bili obsojeni na dolgoletno životarjenje nekje na meji med bolj ali manj uspešnim obujanjem herojske preteklosti in metal subkulturo.

Omenjeni proces tehtanja in prilagajanja ameriškemu trgu poleg raznovrstnih lasulj kitarista Paula Quinna najbolj nazorno razkriva prav album Innocence is no excuse. Njegov predhodnik Crusader je zadnji v vrsti klasičnih britansko zvenečih albumov z minimalistično in okorno produkcijo, zato je preskok na eksploziven in zloščen zvok še toliko bolj opazen. K temu je prispeval tudi Simon Hanhart, varovanec "Mutta" Langea, s katerim je Biff, potem, ko je videl, da je znameniti producent v orbito uspešno izstrelil Def Leppard in njihovo Pyromanio, najprej navezal stike. A tudi Hanhart je svoje delo opravil več kot odlično. Innocence po energiji, prožnosti in produkciji prekaša vse prejšnje plošče Saxon in skupini odpira povsem nove zvočne dimenzije.

Rock n'roll gypsy, Back on the streets in Gonna shout so pravi AOR biseri, Broken heroes pa dostojno zastopa kategorijo power balad, brez katere v tistem času ni bilo mogoče sestaviti uspešnega hard rock albuma. Eno bolj zanimivih poglavij je tudi skladba Rockin' again o kateri je Biff povedal tole: "Založba je hotela, da s to skladbo odpremo album. Čeprav mi je všeč, pa ni primerna za uvod saj je preveč "razpoloženjska" in bi bolje funkcionirala nekje na sredi. Tudi zaradi tega se je Innocence prijel sloves mehkejše in bolj eksperimentalne plošče." A Innocence nikakor ni mehkejši album od prejšnjih, saj je oster kot britev. Je zgolj drugače zasnovana in predvsem zrelejša plošča, katere energija se v primerjavi s Crusaderjem pretaka po povsem drugačnih smernicah. Težava pa bržkone tiči v tem, da sta prav omenjena zrelost in premišljenost v nekakšnem protislovju z vsem, kar so Saxon ustvarili v svojem zlatem obdobju.   

Innocence is no excuse je izšel leta 1985 in se zavihtel na 36. mesto angleške lestvice, kar je bil dokaj klavrn dosežek v primerjavi s prejšnjimi petimi albumi. Onstran luže je bil učinek kljub nezavidljivi številki 133 nekoliko bolj opazen, saj še danes pomeni največji uspeh skupine v Ameriki. A cena za medlo razpoznavnost v ZDA je bila plačana predvsem na otoku in Saxon so po solidnem a nekoliko preveč sterilnem Destiny skoraj za dve desetletji tako rekoč izginili z rock zemljevida. Dokončno vrnitev med žive sta potrdila šele zadnja dva albuma The inner sanctum (2007) ter Into the labyrinth (2009), ki sta požela obilo pozitivnih kritik, in pa Biffova biografija s simboličnim naslovom Never surrender (Or nearly good looking).

Še največ prahu pa je Byford v zadnjem času vzdignil s svojo kampanijo, s katero se ob pomoči revije Metal hammer trudi povzdigniti heavy metal v religijo: "Gre pravzaprav za dejanje upora proti obstoječim institucijam in za dokaz, da je metal še vedno globalni fenomen", je pojasnil visokorasli frontman.

- Biff, za uradno himno predlagamo Gonna shout, pa sporoči, kje se vpišemo.