Siddharta je skupina, za katero lahko mirne vesti rečem, da je vodilna formacija v slovenskem glasbenem prostoru. Znameniti kvintet je leta 2015 v polletnem razmiku izdal dva nova studijska albuma. Prvi je bil »Infra«, ki je izšel junija, »Ultra« pa je sledil še pred koncem istega leta.
Bend je tako že v leta 2015 na zelo konkreten način obeležil prvih petindvajset let delovanja. Na obeh aktualnih studijskih albumih je v artističnem oziru postregel z najboljšim kar zna in zmore ta hip, obenem pa z izdelkoma kritično javnost znova opomnil na to, da ostaja kakovost Siddhartinega artizma konstanta, ter da se zvok in slog skupine še vedno evolutivno razvijata dalje. Slednja opazka je pravzaprav bistvo slehernega področja umetniškega ustvarjanja.
»Infra« in »Ultra« sta bratska albuma, v ekspresivnem oziru tako rekoč kar siamska dvojčka, zato je njuno sobivanje na istem nosilcu povsem smiselno, pravzaprav kar samoumevno. Če je »Infra« veljal za album, ki je po nekoliko hitro nastalem »VI« (2011) v izpovedni format artizma skupine vrnil sentiment starejših časov (saj je na albumu kar nekaj kandidatov, ki bi brez težav lahko našle prostor na prvih treh albumih skupine), pa je »Ultra« ob siceršnji znani artistični recepturi skupine dodal sapico slogovnega in zvočnega eksperimentiranja. Z odločitvijo skupine, da oba albuma izda na trojnem vinilu, se praznovanje skupine nadaljuje tudi v letu 2016. Vsled prve »25-letke« so se člani skupine odločili, da posnamejo tudi novi video in sicer za skladbo Do konca (v celoti si ga lahko ogledate spodaj).
Ideja članov skupine, da podaljša praznovanje svoje prve petindvajsetletnice, se zdi na mestu iz več razlogov. Prvi je gotovo ta, da ta poteza Siddharti zadržuje aktualnost ter posledično medijsko prisotnost, drugi je ta, da so fantje v svoji karieri preizkusili nekaj povsem novega, ko so se podali v ta projekt. Tretji je ta, da je pravzaprav vinilna izdaja, če že ne povsem nova, pa občutno drugačna štorija kot cedejevska izvirnika, čeprav ostaja glasbena vsebina na trojnem vinilu v osnovi povsem enaka, se pravi »sešteta« v identičnem zaporedju skladb. Še nekaj matematike: prve tri strani trojnega vinila, se pravi A,B in C pripadajo albumu »Infra«, na naslednjih treh straneh, se pravi D,E in F, pa se nahaja celotni album »Ultra«.
Za vinilno (re)izdajo je šel ves material z obeh albumov skozi remasterizacijo zvoka, ki je bila prilagojena snemanju na vinilni nosilec. Bojda so člani benda predhodno kar dvakrat zavrnili remasterizirane posnetke, saj z rezultati nikakor niso bili zadovoljni. Misija je uspela. Skladbe se v novem zvočnem okolju namreč odzivajo znatno drugače kot na CD verziji. Na površju zvočne remasterizacije vinila se tako izražajo nekatere nianse oziroma odtenki aranžiranja, ki prej v zvočni krajini CD verzije niso bili tako zaznavni ali pa so ob poslušanju učinkovali drugače (se ob predvajanju drugače odzivali). Glavno odkritje pri novem zvoku je seveda organska toplina, ki daje izdelku naravno obarvane tene. Predvsem je bogatejše »dno« zvočne slike, torej učinkovanje nižjih tonov in barvanje nizkotonskega dela spektra zvočne slike. Gre zlasti za znatnejše poudarjanje basovskih linij, ki dobivajo več volumna in širši prostor v zvočni sliki, s tem vred pa tudi močnejši zvok bobnov.
V občem seštevku vodi novo barvanje zvoka v doseganje večje »groove« grabežljivosti ter novo kontrastiranih in poudarjenih razpoloženjskih stanj in vzdušij. Tudi Tomijev vokal, kot edini »organski instrument«, deluje v ekspresiji še bolj organsko, pri čemer »primejo« njegove emocije v strastnem pristopanju tega izvrstnega vokalista še intenzivneje, pa čeprav je vokal v novi kulisi bolj vgreznjen v aranžiranje samih instrumentov. Obenem prihaja do večje zaznavnosti tudi jedro nekaterih drugih detajlov aranžiranja skladb, na primer pri vključevanju dodatnih vokalov. Kitari učinkujeta bolj mastno in bolj polno. Ne le, da efektivneje ustvarjata uravnovešen dialog s Tomaževimi klaviaturami, pač pa večkrat prevzemata pobudo v kreaciji zvočnega zidu glasbene spremljave.
Po tem velja zaključiti, da je ta trojni vinil pravzaprav obveza za vse ljubitelje skupine, v kolikor pa ste pravi avdiofil in seveda ob predpostavki, da vam je Sidharta slogovno pisana na kožo, potem ne boste niti pomišljali, da bi si kdaj nabavili CD verziji. Zase dobro vem, da se bosta odslej dalje predvajala oba albuma le še na vinilkah. Hkrati je odločitev skupne da se ob petindvajsetletnici delovanja loti izdaje obeh albumov na vinilnem nosilcu prelep poklon svoji bazi oboževalcev. To je torej tisti znameniti Siddhartin perfekcionizem imenovan »do konca«!
RockLine recenzijo albuma "Infra" (2015) lahko preberete TUKAJ.
RockLine recenzijo albuma "Ultra" (2015) lahko preberete TUKAJ.
Siddharta - Do konca (uradni video):
na vrh