Po štirih letih odkar je izšel »The King of Metal« (2012), se vrača na metalsko prizorišče dušebrižni striček Blaze Bayley, sicer predobro znan po petletni aferi z Iron Maiden ter po šefovstvu v znova delujoči skupini Wolfsbane. »Infinite Entanglement« je pravzaprav četrti album Baylelya kot samostojnega izvajalca, če pa prištejemo k temu še prejšnje tri, k so izšli pod oznako skupine Blaze, kar se zdi nadvse smiselno, je to skupno sedmi Bayleyev album, odkar je zapustil Iron Maiden.
Glede na idejno oropanost in srčno osirotelost predhodnika, ki je vse prej, kot album vreden naziva »The King of Metal«, popravlja »Infinte Entanglement« v marsičem okus in tako vrača Bayleya na stare tirnice avtorskega ustvarjanja. Bliže časom odličnih »Promise and Terror« (2010) te najboljšega, to je »A Man Who Would Not Die« (2008). »Jezični in večno godrnjavi metalski palček« je sicer ubral izredno premišljeno in pametno potezo, ko se je odločil, da za albumom »The King of Metal« kajhitro izda dvojno CD kompilacijo svoje najboljše glasbe »Soundtracks of My Life« (2013), pri čemer sta takrat dve novi skladbi optimistično napovedovali možen dvig ustvarjalnega navdiha za prihodnji studijski album.
»Infinte Entanglement« je prvi del konceptualizirane trilogije, ki jo je ustvaril nihče drug, kot Blaze osebno. Znanstveno fantastični koncept nas pahne 100 let v prihodnost. Ali sem človek ali stroj? Vsakega malo. Blazea je od vselej privlačila kozmologija, kaj je to človekova identiteta, prehajanja skozi različna stanja zavesti. Skratka. Glavni junak je človek (ali kreacija človeka) prihodnosti, ki ga spomini, kot »bežni obrisi« vračajo v preteklost in mu razkrivajo odgovore na večna vprašanja o biti in nebiti, o poslanstvu posameznika, o njegovem kljubovanju, ki ga vzdržujeta predanost in vera v prepričanja, za katera živiš in se boriš. O igri manipulantov, ki obvladujejo tvoje življenje. Z elementarnim namenom. Da ohraniš svojo identiteto ter izpolniš samega sebe skozi dejanja svojega poslanstva. Brez podrejanja konformizmu. Koncept je v teh norih časih uporniški in pravzaprav bogokleten. A drugače ne gre. Ali bo padel zgrešen sistem, ki mu sužnjimo preko 2000 let, ali pa nas bo planet odplaknil kaj kmalu s površja.
Kakorkoli. Temu albumu sledita še drugi in tretji del iste štorije. Upajmo le, da v pravšnjih časovnih presledkih. »Infinite Entanglement« je prepoznavni Blaze Bayley album. Ne le da je prežet z avtoritativnim in na miljo prepoznavnim vokalnim pristopom Bayleya, ki vnaša v glasbo zahtevano mero mračnjaštva in drama teatra, pač pa slogovno zadržuje Bayleyev princip komponiranja iz katerega ni težko hitro izvleči vzporednic tudi s podobo obeh Iron Maiden albumov, za katera je prispeval svoje avtorske ideje. Skratka. Album je suma sumarum spodoben in kvaliteten. Pravi Blaze Bayley album, ki pa bi bil lahko še malo boljši, če bi se ekipi ljubilo v času snemanja v studiu posvečati piljenju nekaterih fines. Nasploh v smislu širitve instrumentalnih pasaž, pa tudi dramatiziranja samega razvoja dogodkov v srednjih insturmentalnih pasažah. Album nosi namreč občasen občutek da je Bayleya z vokalom povsod nekoliko preveč in da deluje v tem celo vsiljivo. Vsekakor pa nosi glavnina skladb pravo atmosfero bombastike silno všečnih napevov v refrenih, ki jih bodo ljubitelji njegove glasbe kaj hitro vzeli za svoje. Princip komponiranja na novem albumu ostaja torej podedovan od Iron Maiden.
»Infinite Entanglement«, ki sicer ne skriva še nekaj komponističnih rezerv, saj bi bile možne aranžerske izboljšave nekaterih, sicer zrelih glasbenih idej, vrača Blaze Bayleya na staro mesto metalskega univerzuma in po »propadlem« The King of Metal« vrača pevcu komponistično in izvedbeno kredibilnost. Z novo ekipo stalnih članov, si je Bayley tudi zagotovil izvedbeno in aranžersko koherenco znotraj skupine, kar je zelo pomembno tako za vzdrževanje stabilnosti, kot tudi nadgradnjo prihodnih idej, ki jim bomo priča v nadaljevanju Bayleyevega znanstveno fantastičnega koncepta.
Blaze Bayley - Human (video):
na vrh