Deep Purple se po štiriletnem studijskem odmoru vračajo z »Infinite«, jubilejnim, dvajsetim studijskim albumom, ki je zaradi zdravstvenih težav njihovega edinega originalnega člana, bobnarja Iana Paiceja, morda njihovo zadnje studijsko dejanje pred upokojitvijo. Nobena skrivnost ni, da morebitno slovo kogarkoli izmed trenutne verzije Deep Purple obenem pomeni konec legendarne skupine. Zaenkrat je sicer še vse odprto, čeprav ima prihajajoča turneja nadvse pomenljiv naslov: 'The Long Goodbye Tour'. Kakorkoli že, Deep Purple so dandanes ena redkih trdoživih skupin iz zlatega obdobja rock glasbe, ki se nahaja na rednih koncertnih turnejah, obenem pa brez težav izdaja kakovostne studijske albume, četudi ne izhajajo tako pogosto kot nekoč. Od 'velikih treh' pionirjev težkega rocka so preživeli tako Led Zeppelin kot nedavno upokojene Black Sabbath, čeprav se tudi oni že soočajo z določenimi starostnimi tegobami.
Predvsem zaradi tega, ker je trenutna verzija banda nadvse trden kolektiv že od leta 2002 dalje ni nobene bojazni, da bi 'stari mački' z »Infinite« ustrelili mimo, saj je novi album po kakovosti povsem primerljiv s sijajnim predhodnikom »Now What?!« (2013), kar pomeni, da ohranja njihovo karakteristično zvočno dediščino, obenem pa vsebuje tudi nekaj manjših skladateljskih presenečenj. Dedki trdega rocka znajo še vedno udariti na polno, kar dokažejo že z uvodnim energetskim katalizatorjem »Time for Bedlam«, ki nadaljujeje Deep Purple tradicijo močnih otvoritvenih skladb. Tu so iskrive Morseove kitarske pasaže, bogati zvok Aireyevih hammond orgel, Gloverjeve sočne bas linije, Paiceovi temperamentni bobnarski prehodi in Gillanovo značilno pevsko junačenje. Besedila ostajajo 'standardna', z introspektivnim nabojem, predvsem na račun fatalnih žensk ter življenja rock glasbenika na dolgi turneji, v manjši meri pa vsebujejo tudi nekaj družbene kritike.
Večina del na albumu je dovolj eklektičnih in obenem vsebuje dovolj sočnih solaž, da bodo potešila tudi najbolj razvajene dolgoletne privržence, ki so prepričani, da njihovi ljubljenci tudi po skoraj petih desetletjih ustvarjanja še vedno lahko ponudijo nekaj novega. Tudi tokrat nekajkrat prav lepo presenetijo in dokažejo, da se lahko tudi po tolikih desetletjih še vedno ustvari nekaj osvežilnega, medtem ko večina njihovih še aktivnih vrstnikov rajši reciklira stare uspešnice. Še bolj tipična Deep Purple stvaritev od uvodnega »Time for Bedlam« na račun Morseovega ikonoklastičnega rifa izpade v nekoliko počasnejši ritem speljani »Hip Boots«, medtem ko se »All I Got Is You« po začetni zadržanosti s pomočjo fantastične Aireyeve orglarske solaže razvije v pravo hard rock/prog rock fusionistično poslastico. »One Night in Vegas« se uspešno sprehaja nekje vmes med bluesom in funkom, medtem ko za nekaj nostalgičnega šarma poskrbijo predvsem Aireyeve klavirske pasaže. Kompozicije kot je »Get Me Outta Here« nudijo lep dokaz, da Gillanova vokalna karizma po vseh teh desetletjih ni niti malo pošla, čeprav so njegova predirna vreščanja že zdavnaj postala stvar preteklosti.
Nagrado za najbolj zanimivo in osvežilno kompozicijo na »Infinite« si nedvomno zasluži presenetljiva progmetalska poslastica »The Surprising« s svojim mračnim ambientom zaradi katerega nekoliko spominja na mojstrovino »Vincent Price« z »What Now?!«. Dramatične harmonije med kitaro in orglami v srednjem delu rahlo potegnejo na Morseove dosežke s progrockerji Flying Colors. Ljubitelji bolj tradicionalne, hardrockerske Purple magije bodo na svoj račun prišli s funkovsko usmerjenim »Johnny's Band«, medtem ko je »On Top of the World« pod močnim vplivom Morseove kitarske kombinatorike, obenem pa slogovno precej spominja na nekatere dosežke iz druge polovice devetdesetih. Gillanov kriptični recital na sredini skladbe zveni kot še eden od številnih poklonov nepoazbnemu britanskemu igralcu Vincentu Priceu. Udarni »Birds of Prey« vsebuje kratek, a zanimiv prehod v eterično sekcijo, kjer kraljujejo melanholične harmonije, medtem ko Gillan demonstrira svojo najbolj vživeto vokalno predstavo na celotnem albumu. Edini mimostrel na »Infinite« je precej odvečna The Doors priredba »Roadhouse Blues« za katero bi bilo boljše, da bi izšla kot bonus skladba na singlu. Deep Purple so v svoji karieri sicer ustvarili nekaj nadvse posrečenih priredb, vendar jim z izjemo »Hush« in »Kentucky Woman« niso dajali omembe vrednega pomena, da bi jih slučajno pogosto uvrščali na studijske albume. V nasprotju z dolgoletno tradicijo na »Infinite« manjka močna zaključna kompozicija, kar je pravzaprav tudi edino kar se lahko albumu zares šteje v minus.
Trdorockerski prvaki bodo v letu 2018 praznovali petdeseto obletnico ustanovitve, katero bodo gotovo zaznamovali na poseben način. V primeru, da je »Infinite« njihov poslednji studijski album, se bodo vsekakor poslovili v velikem slogu, saj so ustvarili nadvse imeniten dosežek, ki je v vseh ozirih vreden njihove slovite zapuščine in lep dokaz, da lahko tudi rockovske staroste s tako obsežno kilometrino še vedno ponudijo nekatere nadvse zabavne in pustolovske skladateljske ideje.
na vrh