Neverjetne so te ugotovitve, kajti letos Ratt niso edini takšnih, ki so izdali povsem novi album, po dolgem premoru, ta novi album pa v ničemer ne odskakuje od dobe zlatega opusa. Spomnite se samo na novi Y&T album, ali novi FM album. Ratt torej ni pogoltnila obremenjenost z studijskimi in slogovnimi dognanji nove dobe, čemur so kot plaz padajočih domin podlegali (ali podlegajo) razni Europe, Bon Jovi, Def Leppard, ah občutek imam da sem takšne vrstice letos že pisal nekje drugje... Skratka, ko si zavrtiš "Infestaiton" je gotovo sledeče. Glam ni nikdar umrl, grunge viroze, ki je "razžrla" glamerje v devetdesetih (in še kaj drugega), pa nikoli ni bilo!
Prevrtimo malo nazaj, da se nam sestavi lažje celotna "Infestation" slika. Pred nami je druga Ratt združitev (prva seje zgodila leta 1996). "Brezposelni" kitarist Carlos Cavazo, je vpoklican na mesto preminulega Robbina Crosbyja. DeMartini je iskal človeka, ki bi se tudi enakovredno znašel v dialogu kitarskih duelov. DeMatrtini je iskal na novem albumu nekaj kar bi privedlo skupino med albuma "Out Of The Cellar" in naslednik "Invasion Of Your Privacy". Vsekakor je utopija, da bi dobili še kdaj povsem tak album od Ratt, kot sta omenjena, pa vseeno. Roko na srce, Ratt ga v letu 2010 ne potrbujejo. To je bil zgolj nekakšen ohlapen cilj kitarista, v fazi pred nastankom "Infestation". Smrt Kevina DuBrowa, pevca Quiet Riot, je privedla, do uradne izjave bobnarja skupine Frankie-ja Banali-ja, da nikdar več ne namerava obnoviti Quiet Riot. Brez Kevina DuBrowa to dejansko nima smisla, saj je bil pevec preveč prepoznavna figura v tej skupini in to je Banaliju povsem jasno. Tako je dotedanji Quiet Riot kitarist Carlos Cavazo ostal brez službe. Bilo je namenjeno, kajti ta vešči kitarist je s svojim prihodom k Ratt takoj potrdil, da je zasedbi več, kot pisan na kožo. Brez težav je nadel "Kingovo" obuvalo in Ratt so lahko v polnosti udejanjili svojo vizijo!
In rezultat? "Infestiation" je izklesan Ratt album, ki ohranja vizijo njihovih klasičnih del. Stephen Pearcy ostaja v svojem prepoznavnem elementu, ki ga okarakterizira rezek značaj vokalnega pristopa, s prešerno dozo implantacije nesramne porednosti in strupa uporniške neukrotljivosti! Ne glede na dejstvo, da je možakar že dosegel ligo petdesetletnikov, ostajajo Ratt v lirični izpovedi tam, kjer so bili pred 15 .leti. Nočno življenje v Los Angelesu? Nekoč in danes, kot so ga živele in ga živijo Hollywoodske zvezde in seveda naši srečno "preživeli" glamerji!
Ratt so s klasičnih albumov na novega prenesli vso zvočno potenco, neposredno ježo, ki pomeni galopirajoči riffovsko-ritmični marš preko albuma, "preproste", a jedrnate in visoko energetske izpovedi, ki v ničemer ne skopari z izredno potenco vsega naboja prešerne Ratt N' Roll voltaže. Bend ne pozna zavorne ročice! Balade so zignorirali! Album odpre jezna, porogljiva in kar se da neposredna Eat Me Up Alive, ki takoj opozori, da se Ratt niso ustavili in da se tudi ne nameravajo. Postreže v hipu z vsemi kvalitetami, ki jih po tako dolgi pavzi skupine resnično nismo pričakovali in zato toliko bolj uspešno pritegne vso pozornost poslušalcu in ga prikuje k poslušanju nadaljevanja tega albuma. Best Of Me preklopi na novo seanso z ženskami, razvoj skladbe, pa kliče celo nekaj Van Halenovske sporočilnosti, za kar pa bo povratnikom Eddie kvečjemu hvaležen. O pretiranem nagibanju kozarčkov ali konzumaciji opiatov raznolikega izvora ne izgublja besed A Lttle Too Much, z navitim rock n'roll driveom potentno arogantnega hrupa. Last Call povzame njegovo energijo v nadaljevanju, v kar se da nesramni maniri, ujeta vibracija pa evocira energijo otvoritvenega "glavobrca" Eat Me Up Alive.
Produkcija je slečena, brez "eighties" hiper-peglanja, namernega "arenskega" navijanja zvoka posameznih gradnikov ter brez kančka pretencioznosti. Ratt so na novem albumu goli in živi kar se da. Bas suva in podivjano trga, kot bi rezal skozi beton, kitari sta upepeljeno poudarjeno živi. Odlično se navezujeta v kombinacijah deljenih pasaž. DeMartini je ohranil odličen občutek za pravo (umerjeno) mero plasiranja not v solažah ali prehodnih okraskih. Znova ne moremo "ubežati" prefinjenim začimbam, ki jih kitarist dodaja s pretkano rabo tremela, odlično doziranimi pull offi. Delo kitar je na "Infestation" prava mala šola ekspresije, ki polno učinkuje v nadgrajevanju visoke potence tega izdelka in same melodičnosti. Ratt ohranjajo to odlično srednjo vožnjo, preneseno iz klasičnih izdelkov v novo dobo, med prirojenim občutkom za melodičnost in neposredno udarnostjo. V živi produkciji je poslušalec vseskozi izpostavljen izrednim kontrastom med instrumenti. Blotzerjevi bobni "ubijajo". A ne zaradi hiper-produkcije, kar smo prejemali nekoč iz Ratt studia. Na novi plošči je namreč maksimalno izpostavljen domet živosti Blotzerjevega "neustavljivega torpedo mletja"! Kar težko ga je bilo gledati v vlogi Lawlessovega W.A.S.P. legionarja vselej, ko si priklical v spomin njegovo delo z Ratt. Dobrodošel doma Bobby!
Pearcy ostaja neomajno strupen in aroganten, kot zahtevano. Čuti se, da je kanček nižje intoniran, kar prinašajo leta, a vokal ostaja neobhodna integriteta skupine in pravzaprav še naprej nezamenljiva zaščitna znamka! Skupina v studiu ni nikjer uporabila kakšnih dodatnih učinkov pačenja zvoka, da bi se približala ustvarjanju določene atmosfere na točkah albuma. Nobene "odvečne" hreščavosti ali občutka razglašenosti strun ni čutiti, Pearcyjev vokal ostaja "nepopačen". Je pa občasno harmoniziran v refrenih z dodatnimi vokali, kar je bila vselej ena od zahtev gradnje glasbene ekspresije skupine Ratt. Z nami je torej album, ki odlično povzame produkcijsko avtentičnost, kapitalizacije dela v studiu.
Ta album je od glave do pete založen z dovršeno kompaktnimi vnetljivci, ki ne kolebajo v kakovosti med seboj. To je album, ki se odvrti v predvajalniku kot bi mignil, vsa izražena potenca in voltaža, pa sta tako prevzetni, da "Infestation" nikakor noče in noče iz predvajalnika. Če bi ta album izšel po Ratt albumu "Detonator", bi danes veljal za še eno Ratt klasiko. In seveda. Z istoimensko izdajo leta 1999, so se blago fantje "lovili", "Infestation" pa sedaj popravlja prav sleherno občutje, ki bi namigovalo na pomanjkanje "jasne vizije" ali tavanje v izrazni "megli". "Infestation" je manifest čvrstega fokusa in najbolje kar lahko danes vsi privrženci izročila glam metal kontinuitete sploh pričakujemo. Danes. Smo namreč v letu 2010!
Ratt so torej izdali neobremenjen album. Neobremenjen z dometom modernih trendov, čemur podlegajo mnogi njihovi EMŠO vrstniki v novi dobi. Zakaj lahko skupna kot je Ratt razume, da je treba igrati in ustvarjati glasbo, ki prihaja iz srca, da le ta glasba posledično vsekakor izpolnjuje njihove najbolj predane fane, ki so ostali ob skupini do danes in da takšna iskrenost najlažje "kupi" naklonjenost tudi vseh mlajših ljubiteljev glasbe, ki se kurijo na izročilo glam metala. "Infestation" je manifest novih Ratt, ki pooseblja izredno integriteto, kakršno po združitvi dosega skupina danes, po preteklih "brodolomih" (smrt Crosbyja, tožarjenja po sodiščih zaradi rabe imena v devetdesetih itn...). Želela si je le izdati album. Tak kot ga sama pristno čuti v sebi. Bojne sekire so zakopane. Fantje v skupini imajo pred seboj enak ustvarjalni fokus. Glede na izraženo formo novih Ratt, upajmo samo to, da "Infestation" ni zadnji Ratt album. Dobrodošli doma fantje in se vidimo na vaši prvi povratniški turneji v Evropi!
na vrh