Evile: Infected Nations

Pred dobrimi tremi leti je angleška thrash metal zasedba Evile izdala svoj prvenec Enter the Grave, ki je luč svet ugledal ob izredno primernem času. Thrash metal je zadnjih nekaj let v ponovnem vzponu, "reunione" je najavilo lepo število kultnih thrash zasedb iz osemdesetih, novinci pa so dokazali, da je še vedno mogoče posneti dober, čistokrven thrash metal album, pa čeprav brez odkrivanja tople vode. Tak je bil tudi prvenec Enter the Grave, ki je prejel pozitivne kritike, z njim pa so Evile razširili bazo fenov po vsem svetu.

Dve leti kasneje so se Evile vrnili z novim albumom, Infected Nations. Medtem ko je bil prvenec predvsem velik poklon thrash metalu osemdesetih, z zvokom kot bi ga vzeli z Ride the Lightning ali Master of Puppets Metallice pa je Infected Nations opazno večji napredek za skupino. Da ne bo pomote, Evile so še vedno trdno zasidrani v klasičnem thrash metalu, a druga plošča britanskega kvarteta je mnogo bolj zrela, temačnejša in tehnično bolj napredna, lahko bi rekli celo nekoliko progresivna. Čeprav nekih revolucionarnih novosti v thrash metalu ni moč odkrivati pa Infected Nations kljub temu zveni sveže, k čemur izdatno pripomore moderna produkcija, "crunchy" kitare v stilu Exodus in v komadih obilico tempo sprememb zaradi katerih je zapakirana celota na moč razgibana in dinamična. Na drugi plošči je tako kot na prvencu za thrash netipično veliko daljših komadov, ti se gibljejo v povprečju nekje pri petih, šestih minutah, a uspe Evile v odmerjenem času povedati več kot dovolj, da ne postanejo dolgočasni. Vsaj po moje pa je največji plus Infected Nations izjemno temačna atmosfera, ki jo gradijo netipične ritem strukture, riffi, ki zvenijo kot, da nad njimi visi neizogibna poguba ter apokaliptične, atonalne in disharmonične solaže izpod prstov Ola Drakea, ki je na plošči resnično presegel samega sebe. Zlobni riffi bratov Matta in Ola Drakea posežejo celo po teritoriju death metala, ki spominja predvsem na stare dobre čase Sepultura ere Beneath the Remains. Opazen napredek je dosegla tudi ritem sekcija - pulzirajoče bobnanje Bena Carterja je domiselno in na primernih mestih rušilno, bas Mikea Alexandra pa je končno večkrat slišen in na primernih mestih privre na površje kot nekaj Lovecraftovsko neizrekljivega (predvsem lepi solo izleti v Nosophoros in enajst minutni inštrumentalni poslastici Hundred Wrathful Deities). Hja, Infected Nations s svojo temačno, zlobno atmosfero in sijajno zgrajenim občutkom viseče groze, pogube in tistega neprijetnega srha, da te bo zdaj zdaj za vrat zgrabilo nekaj nezemljskega, zveni kot da bi H.P. Lovecraft namesto viktorijanskih horror romanov pisal thrash metal v 21. stoletju. Tudi odlična besedila, ki so večinoma socialno kritična so spretno zavita v simbolično Lovecraftiansko grozo! Žal pa lahko največja kritika zopet leti na vokal Matta Drakea, saj ta zveni precej dolgočasno in enolično. Če je na prvencu zvenel kot mladi Tom Araya je tokrat pohvalno, res bolj unikaten, a formula še vedno ni čisto prava. Namesto, da bi se iz dr. Jekylla popolnoma pretvoril v gospoda Hydea, Matt tako ostane nekje vmes, spaček med uglajenim gospodom in brutalno pošastjo. Ne zveni niti dovolj agresivno, niti dovolj melodično in večkrat izpade le kot bleda kopija Jamesa Hetfielda.

Evile so z Infected Nations na odlični poti, saj zvenijo dovolj samosvoje in originalno, in to kljub trenutni poplavi thrash metal bendov. Niso ne bay area thrash, ne nemški, tektonski thrash, temveč lahko v njihovi glasbi najdemo tako vplive zgodnje Metallice, Exodus kot tudi Kreator in zgodnje Sepulture. Kljub temu pa Evile niso ujeti v tradicionalnih vzorcih thrash metala, Infected Nations pa je svež veter modernega thrasha, ki je svojo nišo našel predvsem v grozeči, temačni atmosferi. In ta deluje Evile še kako dobro v prid!