Dočakali smo torej 10. studijski album ameriških melodičnorockovksih prvakov House Of Lords, ki jih skozi leta še naprej neomajno vodi pevec, glavni komponist in producent James Christian. »Indestructible« ne prinaša ničesar kar že ne bi slišali, pravi pa Christian, da ga je tako naslovil zavoljo dejstva, da si nikdar ni predstavljal, da bo po toliko letih še vedno s svojo skupino na glasbenem prizorišču!
»Indestructible« ne prinaša nikakršnega slogovnega odklona glede na predhodnik »Precious Metal« (2014). Med izdajama obeh albumov se je obrnilo komaj leto dni. Znova zveni v isti sapi ultra-melodično nalezljivo a hkrati silno pompozno, izredno grabežljivost pa zagotavljajo udarne kitarske fraze ter nova izjemna kitarska predstava edinstvenega Jimija Bella, ki ne preneha in ne preneha navduševati. Ob tem, da je Jimi pravzaprav glavni oporni steber Jamesa Christiana, je potrebno izpostaviti, da kljubujejo House of Lords v postavi, ki je posnela tudi album »Indestructible«, že od izdaje albuma »World Upside Down« (2006) dalje. Vizija skupine ostaja torej enovita, prav tako pa kemične vezi med člani skupine.
Glavno roko drži nad vsem seveda Christian, ki je znova priskrbel vse ideje aranžmajev in komponiranja. V se skupaj je znova mojstrsko zapakiral v produkcijo silovite bombastike in pompa, kjer je izpostavljena kitarska fraza mojstrsko obdana s klaviaturami, vodilni Christianov vokal pa s plejado vokalnih multi-harmonij. Album se odpre silovito, z dvema tršima skladbama albuma in sicer s prvim singlom albuma Go to Hell in takoj za njo naslovno skladbo. Tretja skladba Pillar of Salt prinaša želeni odklon baladnim sferam naproti in eno najmočnejših kompozicij albuma, kmalu za njo pa zdrvi skupina v hardrockovski utripač naslova 100MPH, kjer znova vzbrsti adrenalinska naglica na albumu. Christian zna ob svojem omejenem naboru melodičnih fraz še vedno bistroumno prepakirati že prodano frazo tako, da vedno znova prepričljivo zgrabi in učinkuje. V tej veščini mu skoraj ni para. Je namreč prekleto izkušen studijski lisjak neverjetne kilometrine.
V nadaljevanju se album nekoliko umiri, kar pa ne pomeni, da izgubljajo skladbe energetsko ekspresionistični naboj. Prav v srednje hitrih skladbah kot sta Call My Bluff in zlasti za njo We Will Always As One, razvija skupina še posebno atmosferično vzmetenje, ob katerem se koža kaj hitro rada naježi že ob poslušanju na prvo žogo. Začetni album nosi večjo navitost, v drugem delu prevladujejo skladbe srednje hitrega tempa, bombastično vzdušje, katerega vzdržujejo House of Lords zlasti z visoko definiranimi refrenskimi napevi ultra-melodične grabežljivosti, pa je garant nenehne privlačnosti novega izdelka. V razvojnem smislu skupine ne prinaša novi album prav ničesar novega. Fani bodo nad »Indestructible« znova polno navdušeni, House of Lords pa ostajajo pri tem preverjena kakovostna in slogovna konstanta, ki ne zna razočarati.
na vrh