Vsaj nekdo, ki ni podkupljiv. No, vsaj po naslovu svojega novega albuma sodeč ne. »Incorruptible« je natanko to kar se je potihoma pričakovalo od dolgoživih ameriških veteranov power metala Iced Earth. Dvanajsti po vrsti. Zavidljivo. In tretji po vrsti s Stu Blockom na vodilnem vokalu. Block prinaša najbolj suvereno vokalno predstavo na tem albumu. Gre za tisto njegovo na moč posrečeno kombinacijo najboljšega, kar sta dostavljala v svojih letih delovanja pri Iced Earth predhodnika Tim »Ripper« Owens ter Matt Barlow. Stu je znova izvrsten. Ne skuša imitirati nikogar izmed obeh slovitih predhodnikov, njegov pristop pa je pravzaprav hvaležno vseskozi zbližan zdaj z Barlowom, občasno s predirljivo visokim Ripperjem, pri čemer je hkrati s tem tudi zadoščeno kontinuiteti razvoja specifičnih razpoloženjskih stanj in vzdušij, ki so pravzaprav zaščitna znamka skupine v vseh erah njenega delovanja. In novi album ni v tem nikakršna izjema.
Bend se skuša na novem albumu znova izdatneje spogledopvati z ero delovanja z druge polovice devetdeseti, ko so posneli in izdali nepozabna »The Dark Saga« ter »Something Wicked This Way Comes«. Teh trikov ni bilo težko zaznati niti na albumu »Dystopia« in manj navdahnjenem, pa še vedno povsem solidnem nasledniku »Plagues of Babylon«. To je sicer Schaffer napovedoval v predhodnih izjavah. Roko na srce, tudi če ne bi. Nekaj takšnega je šlo, s strani poglavarja skupine, namreč znova pričakovati. Zato ne prinaša »Incorruptible« nikakršnih presenečenj. Če že ne z uvodno epsko bombastično jurišnico Great Heathen Army (opevanje herojstva Vikingov), vas bo na spogledovanje po prej omenjenih albumih starejše Iced Earth diskografije opomnilo »samo-prepisovanje« v skladbi Raven Wing, ki dolguje nekaj navdiha skladbam tipa Ghost of Freedom, I Died For You ali celo Melancholy. Atmosfero ustvarjeno na tej ultra-melodični power metalski baladi, ki bo zelo verjetno našla prostor v koncertnem repertoarju prihajajočih novih turnej skupine, zadržuje takoj za njo tudi The Veil. Ta mirnejši del albuma se sklene, zasedba pa udari v nadaljevau z eno najbolj posrečeno nasršenih metalskih koračnic trgajoče nepopustljivega pohujšanja imenovano Seven Headed Whore.
Muzikaličnost je znova nalezljiva. Album je poln bombastike, pompa, epskosti, pa tudi mistike. Posamezne pasaže, bi bilo mogoče skrčiti, a Schaffer stavi raje na karto kreacije drama teatra, pri čemer občasno posledično pristriže krila takojšnjemu razvoju popadljive udarnosti. Obenem je album zahtevano mračen in poguben. Tragedije si sledijo na vsakem koraku. Album izgubi nekaj ustvarjalnega naboja ob predvidljivih in nekoliko dolgočasnih Brothers ter takoj za njo Defiance, a sta takšna trenutka zgolj dva. Obenem je na novem albumu v besedilih znova opevana bratovščina in vsa ostala hrabra dejanja junakov. Album prinaša tudi kup navdihovanja nad zgodovinskimi tematikami in obrede tako ameriško državljansko vojno (skoraj deset minutna zaključna mini epska metal suita Clear the Way), kot pirate s Karibov (»našpičena« Back Flag), ne obide pa niti spomina na duhovne rituale prvobitnih severnoameriških naseljencev (izvrstni instrumental Ghost Dance).
Vendar je novi album v celokupnem seštevku po "Horror Show" tisti, ki je najbolj heterogen. To pomeni v izraznem smislu (vseh uporabljenih idej) najbolj uravnotežen, kar so jih uspeli Iced Earth skvasiti skupaj v zadnjih 16. letih delovanja. Pravzaprav zelo prijetno asociira na zlato ero devetdesetih, ki se ne bo nikdar več vrnila, tega niti nihče ne zahteva od Iced Earth, saj to niti ni možno, ne realno, obenem pa pobira na moč posrečeno boljše trenutke ustvarjanja skupine v eri 2004-2008, ko so Iced Earth nekoliko izgubili pravi kompas komponiranja. Takšen občutek vzbuja na moč posrečeno zlasti zaključna mini epska suita Clear the Way. Ta postreže s posrečenim ravnovesjem teh trenutkov, ki asociirajo zdaj na pre-Glorius Burden ero, v naslednjem hipu pa prav na ravnokar omenjeni album iz leta 2004.
Ne glede na to, da Iced Earth ne prinašajo ničesar novega in še neslišanega z novim albumom, gre za zelo kvaliteten dosežek, ki je zaželeno drugačen od obeh predhodnikov (na katerih je Schafferja s svojimi uslugami na vokalu že servisiral Stu Block) in nad katerim se verjetno nihče ne bi mnogo pritoževal, če bi izšel takoj za »Horror Show« (2001), ali celo takoj po »Something Wicked This Way Comes« (1998).
Pri vsem tem je treba omeniti še en pomemben fakt. Prihod novega člana na pozicijo kitarista. Jack Dreyer, ki je prispel v Schafferjevo ekipo iz zasedbe White Wizzard, je hudičevo dober kitarist. Željan dokazovanja in poln delavnega elana. Takšno osvežitev je Schaffer krvavo potreboval. Dreyer si je tako že s svojo prvo predstavo izboril tudi dovolj kreativne svobode in prostora tako, da je izvrstno podbrusil nekatere instrumentalne pasaže z briljantnimi kitarskimi solažami, ki dokazujejo, da je mladenič pravi kitarski virtuoz, njegov čas pa šele prihaja. Ne glede na to da je novinec, je Dreyer na novem albumu odigral pomembno vlogo osvežitve komponiranja.
Torej. »Incorruptible« je še en zelo dober studijski izdelek te dolgožive zasedbe. Nič več. A zelo dober. S strani skupine ne prinaša nobenega evolutivno kreativnega napredka. Navkljub temu pa je zabeljen od glave do pete z vsemi pravimi prepoznavnimi zaščitnimi znamkami, ki od nekdaj okarakterizirajo glasbo skupine Iced Earth (tudi zabele s harmonijami v tercah je znova v obilju). Dostavlja sveženj skladb, ki zagotavljajo idejno posrečeno heterogen in razgiban album. Vendar pa ni priporočljivo, da ga poglobljeno primerjate z obdobjem klasičnih Iced Earth albumov, sicer se lahko ujamete v past in boste znova poslušali samo albume, ki so izšli med letoma 1990 in 2001. Kvalitetni novi dosežek imenovan »Incorruptible« si le zasluži nekaj več vaše pozornosti in konkretno bero rotacije v CD predvajalnikih. Novi material se suvereno »veže« na klasični material, tako pa bo učinkoval tudi na novih koncertnih predstavah skupine. In to že zelo kmalu, ko bomo Iced Earth znova srečali v sklopu letošnje izdaje Metaldays festivala.
Iced Earth - Seven Headed Whore (uradni lirični video):
na vrh