Massachusettsko zasedbo Killswitch Engage lahko danes skoraj štejemo med staroste metalcora. Čeprav skupina ne spada med same začetnike žanra, jih lahko vseeno označimo za ene najbolj vplivnih. Tu se najdejo tudi očitki, da so KSE prav tisti, ki so metalcore skomercializirali. Še posebej, ko je v skupini popeval Howard Jones, ki je pripomogel k temu, da so KSE zveneli lepše. A ko je Jones odšel, se je vrnil prvi vokalist Jesse Leach, s katerim se je skupina vrnila v korenine, kar je odražal album Disarm the Descent. Album je vsekakor vseboval kar nekaj agresivnosti, kar je spominjalo na prelomni album Alive or Just Breathing (2002), a poleg tega je vseboval tudi olepšave ostalih albumov. Predstavljal je dobro kombinacijo vsega. KSE niso izgubili popularnosti, čeprav Jesse Leach kot vokalist naj ne bi tako poseben kot Jones.
3 leta po Disarm the Descent je ugledal luč sveta Incarnate, ki po mnenju skupine predstavlja korak naprej in smiselni naravni napredek. Seveda tako obljubljajo marsikatere današnje metal skupine, ki zgolj reciklirajo svoje ideje. A pri KSE je zgodba le malce drugačna.
Killswitch Engage z Incarnate potrjujejo svojo recepturo, a o nekih velikih spremembah tu ni mogoče govoriti. Kar pa še ne pomeni, da je skupina stagnirala. Skladba Alone I Stand odlično odpre album z začetnim stopnjevanje, kjer je prisoten vokal Leacha v obliki govoreče besede, kar daje vedeti, da skupina še vedno posega po prvinah hardcora. A za tem da tudi vedeti, da KSE niso opustili močnih riffov, izstopajočih spevnih refrenov in melodičnosti. Otvoritvena skladba vsebuje torej vse, kar lahko od skupine pričakujemo. Najbolj odmevni otvoritveni skladbi Numbered Days in A Bid Farewell s prejšnjih izdelkov sta končna dobila spodobnega konkurenta. Z naslednjo skladbo Hate By Design pa skupina ponudi hit, za katerega je seveda posnela tudi video. Logično, skladba ima primerno dolžino, spodobne riffe ter seveda nalezljiv refren za velike množice. Kitarist in producent Adam Dutkiewicz za dodatek ponudi še solažo, kar lepo popestri celotno zadevo. Skladba Cut Me Loose je naravnana bolj umirjeno, poudarek je na emocijah, nekaj malega pa je tudi agresivnosti. Bolj izstopajoča je nedvomno skladba Strength of the Mind, ki se lahko pohvali z močnimi triolskimi riffi, kar ni nič novega pri skupini, a tu Dutkiewicz poudari svojo raznolikost pri nizanju riffov. Obenem močni riffi in melodije dajo vedeti, da pri skupini ni vse osredotočeno na refrene.
Kot eno bolj zanimivih skladb se lahko izpostavi Embrace the Journey…Upraised. Skladba ima močan, stopnjujoč uvod, ki se razvije v udarni, hitri predel, pomiri pa se šele v refrenu. V drugem delu se skladba pomiri, dobi atmosfero, večji poudarek je na emocijah. Skupina je za skladbo navedla, da je sestavljena iz dveh skladb, kar pojasnjuje tudi samo raztegnjeno strukturo, ki vsekakor ni naravnana v smislu hita. Predvsem pa takšne skladbe KSE niso napisali že od albuma Alive or Just Breathing, kar naredi skladbo kot največje presenečenje na albumu. Za tem sicer na albumu skladbe ne izstopajo več v takšni meri. Za melanholijo skupino poskrbi s skladbama It Falls On Me in We Carry On. Skladbi sta bolj počasnejši, KSE pa dajo še enkrat vedeti, da so zelo emocionalna skupina. Tudi sam vokal Leacha je bolj otožen. Skozi cel album skupina opozarja s pozitivno naravnanimi skladbami. Proti koncu albuma to dodatno potrdi s skladbo The Great Deceit in zaključno Ascension.
Album kot celota le kaže nekakšen napredek. Skupina se je namreč veliko ukvarjala z vokalnimi harmonijami. Jesse Leach je tokrat svojo vlogo nadgradil s tem, ko je malce tudi eksperimentiral z linijami. Seveda je pri vokalih kar nekaj pomoči Dutkiewicza. Kitarski riffi dvojca Dutkiewicz/Stroetzel so razgibani, kar se kaže v domiselni rabi melodij in močnih udarnih riffov. Predvsem pa ni nepotrebnega okraševanja z breakdowni. KSE že od nekdaj naredijo breakdowne tako, da se lepo zlijejo s celoto in niso posiljeni. In kot se za stil, ki ga preigravajo KSE, spodobi, je ritem sekcija močna. Basist Mike D'Antonio sicer ne izstopa, a daje kitaram dobro podporo. Bobnanje Justina Foleyja pa je še vedno dinamično in ritmično raznoliko.
Kar se tiče same produkcije, tu ni pripomb. Adam Dutkiewicz je znova pokazal, da je izkušen možakar, ki je pomagal marsikateri metalcore zasedbi, da se dvigne iz povprečja. Konec koncev je človek, ki kot producent razume vsa glasbila, kar pa je velika prednost. Dutkiewicz ima nedvomno veliko smisla za delanje skladb, ki lahko privabijo veliko množico. A tu mu ne moremo očitati, da se je pomehkužil in popolnoma prilagodil popularni sceni.
Če so Killswitch Engage z Disarm the Descent naredili povratek, so z Incarnate ne samo potrdili svojo vrhunsko formo, temveč tudi naredili korak naprej. KSE so vsekakor skupina, ki še ni stagnirala in sodeč po temu albumu deluje, da ima še nekaj dobrih letin pred seboj.
na vrh