Oldfield, Mike: Incantations

Po triletnem zatišju, med katerim je skladal nove kompozicije, hodil na tečaje za samo-izboljšanje in si oddahnil od zelo napornih časov v svojem življenju, kjer je Mike Oldfield postal eden največjih zvezdnikov na planet, se je na sceno vrnil z dvojnim LP-jem, ki je bil kasneje izdan na eni zgoščenki. Kdo bi vedel kaj je gnalo Oldfielda, da je pričel obiskovati Exegesis tečaje za samo-izboljšavo. Morda je šlo za to, da po tako monumentalnem albumu kot je bil Ommadawn, Oldfield preprosto ni več vedel kaj mu še preostane. Bil je na vrhuncu svojih moči in karkoli bi sledilo bi pomenilo razočaranje. Po nekaterih drugih teorijah pa naj bi te tečaje obiskoval zato, da bi prebolel svojo sramežljivost in strah pred živimi nastopi. Ta razlaga se zdi bolj verjetna, še posebej če pomislim, da tudi po prejšnjih albumih ni šel na turnejo, še posebej po izjemno uspešnem Tubular Bells. Tečaji so mu očitno pomagali pri nekaterih zadevah, ki jih je moral razrešiti. In res jih je razrešil, saj Incantations ponuja pravo umetniško poslastico.

Že prvi del nam da slutiti, da Oldfield ni izgubil prav nič svojega starega šarma. Začne se z vokalnim napevom, ki morda nekoliko spominja na otvoritev Tarkusa zasedbe Emerson, Lake and Palmer. Kasneje se združijo godala in flavte in tvorijo lepo melodijo. Zdi se ti, kot da poslušaš ozadje kakšne grozljive pravljice. Ko se pridružijo še klaviature, se melodiji doda še dimenzija več in tako postane še bolj mistična in mitična kot prej. Ko pa Mike doda še svoje znamenite kitarske zvoke, se zdi kot da poslušaš nekaj popolnega. A Oldfield ne počiva rad na svojih lovorikah, zato nas kaj kmalu popelje na drugo pot – pot indijanskih plemenskih plesov. Bobni ustvarijo imeniten ritem, medtem ko klaviature dodajo modern zvok. Potem se pridružijo še pihala, ki nas skupaj z godali povedejo nazaj v pravljični svet. Klaviature, kitara in bas nikoli ne preglasijo godal in pihal, vsi inštrumenti so izjemno dobro usklajeni in skupaj ustvarijo neke vrste novodobno grozljivko (mešanica Kinga in Poea). Kmalu se prične nov del na bobnih in sintetizatorju. Pridružijo se zbor, kitara in bas. Tako se ustvari bogatejši zvok, kombinira pa se tradicionalno in napredno. Ob koncu prvega dela se ponovi ena prejšnjih melodij, na kateri flavte in godala v ozadju ustvarijo zasanjano vzdušje.

Drugi del se začne z daljšim zasanjanim uvodom na klaviaturah, ki stilsko spominja na Oldfieldovo kasnejše new age obdobje. Ko se vključi orkester, smo spet priča mešanici novega in starega. Za kratko se oglasi tudi kitara, ki najprej le predstavi melanholične čarovnije na sintetizatorju, potem na godalih, flavti, na koncu pa še na vokalih. Ostali inštrumenti se kmalu vključijo v žalostinko in ustvarijo še en čaroben trenutek. Za nekaj časa kitara prevzame pobudo in nas povede v eksplozijo zvoka, kjer z nenadnim valom veselja v morju žalosti sprosti nakopičeno napetost. Potem afriški bobni, sintetizator in vibrafon napovejo začetek pesmi Hiawatha, ki jo je napisal ameriški pesnik Henry Wadsworth Longfellow. Bobni, sintetizator in vibrafon ustvarijo indijansko ozračje, ki je prisotno skozi ves vokalen del, ki je morda nekoliko predolg (sedem minut). V vokalnem delu je premalo variiranja, občasno akustična kitara ponovi vokalne dele, a to je vse. Res se zdi kot da je vokalni del predolg, a je morda prav to namen. Ta del je s svojim hipnotičnim, monotonim ritmom in očarljivim petjem (Maddy Prior) mišljen kot napev (incantation).

Naslednji del nas takoj šokira. Začetek je izredno energetičen, kot da bi glasba bila iz kakšne srednjeveške pojedine. Gre za slavje, proslavo življenja. Kmalu se ta del zamenja s še enim mirnim indijanskim plemenskim plesom, ki je odigran na bobnih, sintetizatorju in vibrafonu. Zatem Oldfield s še eno "evropsko" melodijo dokaže kako lahko preklaplja med slogi, a še preden se lahko dodobra spoznamo s tem delom, se začne nova melodija, tokrat bolj moderna in plesna (tega izraza ne bi mogel pogosto uporabiti v zvezi z Oldfieldovimi zgodnjimi izdelki). Ta del preprosto nadaljuje z nepopustljivim tempom kar se tiče izmenjave raznih stilov, novih tem in različnih tempov. Izmenjava med kitaro, vibrafonom in klaviaturami nas popelje naprej in nam pusti, da si po divjanju nekoliko odpočijemo. To pa ni za dolgo, saj še eden močan del nadaljuje s hitrim tempom in konča ta del. Nisem si mislil, da je možno, a ta del je še boljši od prejšnjih dveh in najboljši nasploh, to še posebej zaradi nenehnih sprememb tempa, raznih stilov in zanimivih ritmov. Verjetno gre za eno najbolj raznolikih skladb, ki jih lahko slišite. Še ena pozitivna lastnost je, da noben inštrument ne prevladuje, niti značilna kitara ne.

Na začetku zadnjega dela, se lahko spomnimo na Ommadawn, ko harfa in klaviature veselo odmevajo. Sledi dolg predel na vibrafonu (skoraj soundscape, kot pri Robertu Frippu), ki ga igra Pierre Moerlin (Gong). To nam ponovno predstavi Oldfieldovo simpatiziranje z new ageom. Na srečo na pomoč priskočijo godala, kitara, bas in tako poskrbijo za večjo raznolikost. Zdi se kot da skladba ne bo šla nikamor, a naenkrat kitara eksplodira s temo iz "divjega zahoda" (nekaj kar bi bolj pričakovali od Ennia Morriconea), ki kot da bi sledila divjemu galopu konjev. Za par trenutkov se oglasi nekaj kar spominja na mellotron, kasneje pa se oglasi tudi zbor, le da nas opozori, da nismo v preriji v devetnajstem stoletju, temveč v Evropi v dvajsetem stoletju. Vibrafon pokaže, da še ni izpet, ko začne isto melodijo kot prej in nas uvede v "Ode To Cynthia", pesem, ki jo je napisal Ben Johnson (ne kanadsko-jamajški šprinter, temveč angleški pesnik), odpoje pa jo Sally Oldfield, Mikeova sestra. Ko sintetizator zaigra vokalno melodijo, ki nastopi kasneje, mi kar pobere sapo. Gre za res osupljiv del. Tudi Sallyin glas je brezhiben, pravzaprav nikoli ni zvenel bolje. Album se konča precej skromno, a Oldfield se nikoli ni rad šopiril. Je mojster prefinjenosti in to bi lahko rekli za konec.


Na tem albumu Oldfield spet odigra neverjetno število inštrumentov. Pridruži se mu tudi nekaj svetovno priznanih glasbenikov. Vse skupaj tvori zelo kompakten in tekoč album, kljub temu da je veliko različnih vplivov (keltski folk, simfoničen rock, klasika, indijanska glasba, svetovna glasba, new age). Kitara je nekoliko manj prisotna kot na Ommadawn, a je zato album izredno uravnotežen. Nobeno glasbilo ne prevladuje in ne zasenči drugega. Vidi se, da je bilo v aranžmaje vloženo veliko truda.

Z Incantations je Mike Oldfield ustvaril še eno mojstrovino, ki s svojo lepoto in veličino skoraj doseže vrhunce Ommadawn, le da je Ommadawn nekoliko bolj osredotočen in skrčen. A mora se upoštevati dejstvo, da je Incantations dvojni album in dvakrat daljši od Ommadawn in zato ni čudno, da je nekaj delov preveč razvlečenih. A, če se ga primerja z nekaterimi drugimi dvojnimi albumi, ki so imeli še mnogo več odvečnih delov, ta izdelek še pridobi na veljavi. Res je, da ni Ommadawn, a po kakovosti je zelo blizu. Je imeniten album, ki meša razne stile, združi vzhod in zahod, meša elemente, ki so zdijo preveč različni, da bi se jih sploh dalo kombinirati. Oldfieldu pa ne glede na to uspe te elemente brez truda spraviti skupaj v enotno, popolnoma edinstveno celoto.

Ta album je prvi, ki je kljub temu, da ni bil tako uspešen kot prejšnji albumi, gopoda Oldfielda popeljal na turnejo. Turneja je bila kljub temu uspešna in iz nje e nastal dvojni živi album (Exposed). A to bom pustil za drugič. Priporočeno.