Pink Cream 69: In10sity

Prav neverjetno je slišati band, ki po dvajsetih letih delovanja še vedno zveni tako sveže kot Pink Cream 69 leta 2007. Še več, izdali so najverjetneje celo najboljšo ploščo svoje dolgoletne kariere, ki se lahko brez težav primerja s prvencem Pink Cream 69 ali njegovim odličnim naslednikom One Size Fits All. Njihove kasnejše izdaje so nihale od povprečja do hudih spodrsljajev, v staro formo so se vrnili šele s ploščama Electrified ali Sonic Dynamite, s prejšnjo ploščo Thunderdome pa žal spet padli v hudo povprečje. A intenziteta je narasla do maksimuma in Pink Cream 69 se vračajo močnejši kot kadarkoli prej.

In10sity je plošča brez enega samega dolgočasnega trenutka. Očitno so tudi sami videli, da prejšnja eksperimentalna plošča ni tisto pravo in vračajo se na stara pota odličnega melodičnega metala oz. hard rocka. Že prvi komad Children of the Dawn je izvrsten "rocker", ki zadane v prvo, sledi še en "rocker", pa še en, in še en... Bolj primerno plošče res ne bi mogli nasloviti – intenzivnost v pravem pomenu besede. In ta intenzivnost narašča skozi celotno ploščo.

Pink Cream 69 so se torej vrnili k modernemu, težkemu, a hkrati melodičnemu in še kako nalezljivemu zvoku. Komadi kot sta Children of the Dawn in Out of This World zvenijo kot pravi heavy metal rušilci, medtem ko so komadi kot je Crossfire ali Wanna Hear You Rock povratek h koreninam skupine z modernim prizvokom. Najboljše trenutke plošče je res težko izpostaviti, sam bi tukaj naštel odlični opener Children of the Dawn, I'm Not Afraid (s tako nalezljivim refrenom, da je že kar strašljivo) in My Darkest Hour.

Točno tu pa tiči edina pomakljivost plošče. Seveda tudi z In10sity ni nič drugače – nekateri komadi so boljši od drugih. A boljši komadi so na tej plošči tako dobri, da popolnoma zasenčijo ostale sicer zelo dobre komade, ki se kajkmalu spremenijo v povprečne.

Če boste ploščo kupovali le posezite po izdaji z odličnim bonus komadom My Darkest Hour, ki ima sicer pravi zvok te plošče, a preseneti z rahlo mračnejšim vzdušjem. Treba je pohvaliti izbiro skupine, da so počasno in za moj okus že preveč pocukrano balado Last Train to Nowhere postavili na sam konec plošče in s tem preprečili razbitje odličnega tempa albuma.

Kar ploščo In10sity res spremeni v odlično je neverjetni, fantastični vokal Davida Readmana, ki z izredno barvo in melodičnostjo svojega glasu paše k sami glasbi kot ata na mamo. Tudi inštrumentalni del skupine ne zaostaja dosti, predvsem gre izpostaviti kitarski dvojec Alfred Koffler in Uwe Reitenauer. Vse skupaj pa seveda zaključuje odlična, ostra produkcija zahvaljujoč odličnemu producentu Dennisu Wardu (sodeloval je npr. že z Angro).

Ni kaj, Pink Cream 69 so presenetili z odlično plošči in morda celo presegli sami sebe. Fani melodičnega metala ali hard rocka, kakor pač hočete – In10sity je prava izdaja za vas!