Kaj lahko povemo in napišemo o legendah nemškega thrasha Sodom, kar doslej še niste uspeli, če vam je žanr seveda tesno pri srcu, že prebrati ali slišati prek dokaj bogatega ustnega izročila od vaših starejših metalskih kolegov, soborcev ter poznavalcev leksikografskih podatkov? Letos mineva že celih 29 let odkar so si zastavili sveto misijo ustvarjati prvinski thrash metal na nemški blitzkrieg način, po ducatu izjemnih izdelkov pa je tu letos že trinajsti album, plošča In War And Pieces!
Nemška preciznost ne more zatajiti, pa če govorimo o avtomobilih ali praporščakih iz svete trojice nemškega teutoničnega thrasha - Kreator, Destruction ter gelsenkirchenskem triu Sodom. Slednji so, s svojo nagnjenostjo k bolj death metalski godbi, porodili navdih v številnih black metalskih, death thrasherskih ter bolj robustnih metalskih dušah (in skupinah). Basist in vokalist Thomas Such (ja, Onkel Tom ali tudi Tom Angelripper) ter kitarist Bernd Bernemann Kost sta medse, po nepreklicnem odhodu dolgoletnega bobnarja Bobbyja Schottkowskega (zavoljo "osebnih in zasebnih problemov") letos iniciacijsko sprejela novega uničevalca open - Markusa Makko Freiwalda. Še pred tem dejanjem pa so Sodom v navezi s Schottkowskim studijsko zapečatili poglavje skupnega sodelovanja z izjemnim studijskim izdelkom. Slednjega odlikuje izjemna produkcija pod taktirko poljskega producenta Waldemarja Sorychte, ki je doslej pustil svoj pečat na albumih skupin Samael, Trail Of Tears in še številnih drugih. Napetost, če je možno karkoli takega izslediti na slišanem, so kanalizirali v kreativnem smislu v niz enajstih ostrih soničnih atak na vaša ušesa. Otvoritvena skladba In War And Pieces pokaže, da se, 30 letom ustvarjanja navkljub, Sodom na svojem bojišču znajdejo vse bolje in da nekih medlih kompromisov ne bodo (če jih niso doslej) ubirali niti tokrat. Raje kot to cementirajo in betonirajo svoj status velikanov evropskega thrasha z eksplozijo pošastnih rifov, med poslušanjem katerih skoraj pozabite, da je slišano delo le treh prekaljenih mačkov. In War And Pieces detonira sočno ter pušča za seboj globok krater uničenja. V temo so poslej brcali tako Kreator, kot tudi Celtic Frost, Slayer, kot tudi prastari Venom, medtem ko Sodomom ne moremo očitati niti enega nedomiselnega, kvalitativno podhranjenega izdelka. Veliko je asociacij na zlato dobo Agent Orangea, med vidnejšimi predstavniki tega pa je nedvomno pospešena ostrina skladbe Feigned Death Throes, brezhibnost pa se spleta od prve do zadnje skladbe. Sodom so skovali tako trden monolit zvoka, da je v strukturi praktično nemogoče zaslediti mehko tkivo ali karkoli kvarno slabega. Plošča je, ne, ne pretiravam, popolna v vseh ozirih, kot se veteranom thrasherske alianse tudi spodobi. Melodika in težkokategorne salve metronomsko natančnega pokanja ter vnovič nadstandardna produkcija, seksi uverture (denimo na skladbi Through Toxic Veins)ali pa trdovratni rafali ritmike ter rifov (šolski primer tega je skladba Nothing Counts More Than Blood)predstavljajo le eno plat seizmičnega grmenja. Svojevrstno razpoznavno patino pušča tudi lirično opevanje blasfemije, nasilja, vojne, razpetosti človeštva, ki izgublja pod nogami še zadnjo ped spodobnosti, dostojanstva ter harmoničnosti. V tesno nagnetenih bojnih jarkih tokratnega glasbenega pokola je tako dovolj prostora tako za pričakovani niz Sodom standardov v glasbenem kot tudi v ubesedenem smislu - seveda prelito s fenomenalnimi izbruhi vrhunskih solaž. Vsega je dovolj tako za res domala čisto vse!
Konstanta uničevalnega zvočnega zidu, ki jo polnita Schottkowskovo bobnanje ter kot britev ostra Bernemannova kitara in sočni jezni Angelripperjev bas ter vokal, vas med poslušanjem pahne v stanje mentalne odsotnosti, zaradi katere kar samoumevno vpisujete In War and Pieces med deset najboljših metalskih izdelkov leta 2010. Sladki Sodom so, navkljub tem nepredvidljivim časom, ena redkih konstant predvidljivosti, fenomenalne potešitve. Za popolno thrashersko erekcijo pač ni potrebno biti astrofizik ter plozati litanije. In Sodom to prekleto dobro vedo in tudi v trinajsto dosledno empirično dokazujejo!
Recenzija je nastala v sodelovanju Rock Hard Slovenija in RockLine.
na vrh