Kanadski art rockerji Saga res ne bi mogli izbrati boljšega časa za izdajo "In Transit", svojega prvega koncertnega albuma. Po izidu prelomnega albuma "Worlds Apart" (1981) so namreč dosegli svoj največji komercialni uspeh in doživljali največjo stopnjo popularnosti, predvsem na domačih tleh in srednji Evropi, torej tam kjer so še danes najbolj čislani. Ta uspeh je bilo seveda potrebno dodatno podkrepiti ter unovčiti in kaj je bilo boljšega od tega kot to storiti s koncertnim albumom, ki je demonstriral mnogotere odrske talente banda, ki je bil v tem pogledu vedno med najbolj čislanimi prog rockovskimi skupinami in ta status med glasbenimi gurmani uživa še danes.
"In Transit" je bil posnet na Danskem med "Worlds Apart" turnejo leta 1981. Koncertni repertoar albuma obsega nekatera najbolj priljubljena dela iz njihovih prvih štirih, za mnoge privržence klasičnih in najbolj priljubljenih albumov, katerih posebnost so bila tudi skrivnostna znanstveno-fantastična "poglavja". Saga se pri koncertnih interpretacijah po večini zvesto držijo studijskih originalov zato tu ne boste zasledili kakšnih velikih improviziranj ali daljših solističnih izletov (razen bobnarskega solota proti koncu posnetka), kar je za skupino, ki je imela vselej precejšen poudarek na melodični strukturi svojih del, kar moder pristop. Posamezni člani ves čas zvenijo na moč suvereno in posnetek kar buta od hiper voltažne energije. Ko se med seboj srečujejo večdelne linije Gilmourjevih klaviatur (predvsem klavineta in sintesizerjev), hard rockerske kitarske pasaže Iana Crichtona, drdrajoči bas njegovega brata Jima, Negusovo masivno bobnanje ter Sadlerjev melanholični vokal, je Saga magija popolna. Zlasti navdušuje zelo bogat zvok klaviatur, ki izhaja iz dejstva, da se kar trije člani skupine, Gilmour, Jim Crichton in Sadler, izmenjavajo na klaviaturah. Kako priljubljeni so bili tisti čas v Evropi dokazuje tudi vznesena publika, ki zavzeto pomaga Sadlerju pri posameznih refrenih.
"In Transit" se odpre s "Careful Where You Step", art rockovsko mojstrovino z albuma "Silent Knight" (1980), ki s svojim dramatičnim kibernetično-apokaliptičnim vzdušjem, ki ga tvorijo razvejane plasti sintesizerjev ter udarni kitarski rifi, v trenutku zagreje vzdušje in poveča apetit po nadaljnjih poslasticah. Sledi še danes izjemno priljubljeni "Don't Be Late", prav tako s prej omenjenega albuma, ki je po pričakovanju eden izmed vrhuncev tega koncertnega posnetka ter povsem primerljiv z njegovo studijsko verzijo. "Humble Stance" z njihovega istoimenskega prvenca s svojim šegavim korakajočim ritmom in baročnimi okraski na klaviaturah nekoliko razelektri in "nakulira" vzdušje. Medtem Ian Crichton zaigra nekaj nemarno okusnih arpedžijev ter solo, ki odlično izvedbo odnese skoraj "vesoljsko" dimenzijo. Eden izmed vrhuncev predstavlja tudi epski "Wind Him Up" (Worlds Apart, 1981) s hipnotičnim refrenom, ki je bil s svojim besedilom in videom o zasvojenem kvartopircu tisto leto njihov največji hit in do zdaj tudi najvišje uvrščeno delo v njihovi zgodovini. Kultna "How Long", prva skladba s prvenca, s svojim ala "Baba O' Riley" uvodom na klaviaturah ter izmenjavajočimi energičnimi in zasanjanimi pasažami, je še en posladek za vse ljubitelje art rock nostalgije s konca 70ih. Sledi prelepa balada "No Regrets" (Worlds Apart) z melanholičnim vokalom in klavinetom Jima Gilmourja. Slednji je bil po mojem s svojim vokalom za Sago vedno nekaj takega kot sta bila Brian May ali Roger Taylor pri Queen; učinkovit prinašalec vokalnega kontrasta glede na karizmatičnega pevca brez katerega si sicer ni bilo mogoče zamisliti večine izvedb. Sledi krajša solistična točka "A Brief Case" pod takitirko bobnarja Stevea Negusa, katerega sem kljub opazni tehnični prednosti njegovega aktualnega naslednika Briana Doernerja, vedno smatral za bobnarja, ki je bil najbolj primeren za njihov zvok. Nič nimam proti solo demonstracijam, če posnetek vsebuje veliko izvedb, v primeru "In Transit", ki naj bi prvič predstavil nekatera zbrana dela skupine, pa bi bilo bolje, da bi se namesto njega nahajala še kakšna Saga klasika. To potrebo sicer več kot odlično poteši izvrstna izvedba "You're Not Alone" (Silent Knight), kjer je moč razločno slišati na kako energičen način publika ves čas sodeluje s skupino v refrenih. Posnetek pa zaključi "On The Loose", prva skladba z "Worlds Apart", kjer se skupina skupaj s publiko v refrenih resnično spremeni v prave "kralje večera".
"In Transit" je zelo dober koncertni dokument iz časov viška popularnosti skupine, ki je tudi v živo vedno znala primerno nagraditi svoje poslušalce. Izvedbe so odlične, povsem primerljive s studijskimi originali, skupina ves čas diha s publiko, produkcija je prav tako nadvse solidna, s ponovno izdajo pa je še dodatno izboljšana. Edini minus leti na njegovo kratkost (samo osem izvedb je res nekam malo), posnetek gre naokrog kot bi mignil s prstom in posledično pomanjkanje nekaterih priljubljenih del kot so denimo "It's Time", "See Them Smile", "Hot To Cold", "Too Much To Lose", "Amnesia", itd. Če na to pozabim pa je "In Transit" eden izmed boljših koncertnih albumov z začetka 80-ih in obveza za vse ljubitelje skupine medtem, ko tisti, ki se šele spoznava z njihovo glasbo tudi ne bo kaj dosti zgrešil, če se jih bo lotil spoznavati s tem posnetkom.
na vrh