"In the Wake of Evolution" je drugi studijski album kultnih švedskih progresivcev Kaipa po odhodu dolgoletnega kitarista Roineja Stolta (The Flower Kings, Agents Of Mercy). Kaipa od vnovične združitve leta 2000, ko jim je založba Inside Out omogočila novo vstajenje ter s tem prinesla svežo bazo privržencev, izdajajo kakovostne izdelke z moderno produkcijo, katere odlikuje visoka inštrumentalno-tehnična dovršenost in smisel za grajenje razvejanih in s pompom nabitih simfonično prog rockovskih epov v maniri Yes, ELP in Genesis. Nič drugače ni z novim albumom, kateremu po tehnični plati vnovič ni moč očitati ničesar, medtem ko se v določenih segmentih ne izkažejo preveč dobro, predvsem kar se tiče samega vzdušja albuma, ki je tudi tokrat na moč predvidljivo ter s tem pustijo odprtih veliko neuresničenih želja.
Z glasbeniki kot so Jonas Reingold (basist pri skupinah The Flower Kings in Karmakanic), Morgan Agren (nekdanji koncertni bobnar pri Franku Zappi) in klaviaturist ter šef skupine Hans Lundin bi si nedvomno želela sodelovati tako rekoč vsaka sodobna prog rockovska pa tudi marsikatera klasično rockovska skupina. Vsi ti glasbeniki so zaslužni za izobilje fantastičnih, epskih aranžmajev na bazi fuzije simfonike in rocka, gastronomskih solaž in nepredvidljivih časovnih prehodov, medtem ko kitarist Per Nilsson nikakor ni primerljiv s Stoltom, saj mu navkljub širokemu tehničnemu spektru manjka Roinejevega smisla za duhovitost in subtilnost pri ustvarjanju kitarskih fraz in solaž.
Veliko večji problem, ki tare "In The Wake Of Evolution" in Kaipo nasploh v zadnjih desetih letih je ujetost v nenehno iste kompozicijske vzorce, ko nekako že točno veš kaj lahko pričakuješ od vsakega novega albuma ter pretirana vsiljivost s pridigarskimi "novo dobnimi" besedili s katerimi ne dosežejo želenega učinka, ampak kvečjemu spominjajo na drugorazredne Yes in v najslabšem primeru na postarane hipije, katere je čas popolnoma povozil. Kaipa so večni dobrovoljčki, še celo večji kot Cvetlični kralji, kar pomeni, da pri njih 'rožice nenehno cvetijo'. Drug problem so pogostokrat izjemno nadležne vokalne predstave v režiji "večnih" sodelavcev, gospe Aleene Gibson in Patricka Lindstroma (Ritual). Gospa Gibson v trenutku, ko se poda v visoke linije začne najedati živce, medtem ko Lundstrom v svojih pogostih poskusih, da bi dosegel barvo glasu, ki bi bila sorodna Freddieju Mercuryu (Queen) izpade precej patetično in neokusno.
Največja ironija Kaipe je ta, da gre za eno najstarejših in najbolj cenjenih švedskih prog rockovskih formacij, ki pa dandanes veliko bolj spominja na sodobne prog rockovske revitaliste tipa The Flower Kings s katerimi imajo tudi po Stoltovemu odhodu po glasbenemu in liričnemu izrazoslovju največ sorodnega. Naslovna skladba je popolnoma tipična, da se ne reče že stereotipna veseljaška Kaipa stvaritev, polna prijaznih melodij in visokih tonov, medtem ko besedilo vsebuje aluzije na zimzelene stvaritve prog rockovskih velikanov kot so The Moody Blues in Yes. Takoj ko se oglasi gospa Gibson je konec začetnega zagona, medtem ko je v navezi z Lindstromom žal glavni vzrok za nenadno sterilnost in posiljenost. Vse skupaj bi bilo veliko boljše, če bi bil celoten album kar inštrumentalen.
"In the Heart of Her Own Magic Field" po zaslugi folk elementov spominja tudi na kakšno Ritual stvaritev, medtem ko tovarišica Gibsonova še enkrat dokaže, da bi se njen vokal bolj prilegel v folk rock ali pop rock, saj je to tudi edina skladba na albumu, kjer je njeno petje znosno. "Electric Power Notes", ki z več kot sedemnajstimi minutami igra vlogo super epa, je po zaslugi bogatih simfoničnih aranžmajev in imenitnih improvizacij daleč najboljša stvaritev na albumu. Edini problem so vnovič vokali, ki pa so tokrat na srečo večinoma v ozadju in ne uspejo porušiti epskega vzdušja. Inštrumental "Folkia's First Decision" je še ena "izgubljena" Ritual stvaritev, kjer kraljujejo baročni aranžmaji na piščali v režiji Fredrika Lindqvista, ki je najbolj znan kot član omenjene skupine. Obetavni "The Words Are Like Leaves" je nabit s kitarskim klasicizmom in veličastnimi simfoničnimi aranžmaji, vendar ga skoraj popolnoma uniči Gibsonova s svojo krakajočo vokalno predstavo, medtem ko se Lindstrom nikoli ne naveliča svojega neuspešnega teženja, da bi postal Freddiejev dvojnik. Preostale tri kompozicije sledijo slogovnim vzorcem in zvočnim smernicam prejšnjih skladb, kar pomeni, da po inštrumentalni plati poslušalca navdušijo, medtem ko bodo vokali večino zlahka zamorili.
Z "In the Wake of Evolution" so Kaipa izdali še en album po željah dolgoletnih privržencev, ki pa tudi tokrat sledi vsem njihovim ustaljenim skladateljskim vzorcem in kot tak ne prinaša ničesar vznemirljivo novega ob čemer bi bilo opravičljivo redno ustvarjanje novih studijskih izdelkov. Album bo všeč simfo prog fanatikom in večini ljubiteljev prog revitalističnih skupin kot so denimo Transatlantic, Spock's Beard in The Flower Kings, saj navkljub temu, da Kaipa izvirajo iz "zlatih" sedemdesetih, imajo dandanes, tudi po zaslugi produkcije, več skupnega z omenjenimi skupinami kot pa s svojimi vrstniki, medtem ko bo tistim, ki jih navdušujejo bolj eksperimentalni pristopi in verjamejo, da znotraj progresivnega rocka še zdaleč niso raziskane vse možnosti, precej dolgočasen. Upanje, da bodo v svoje vrste v bližji prihodnosti pripeljali bolj primerne pevce pa je bržkone popolnoma odveč, saj je potrebno stare tovariše za pretekle usluge vselej nagraditi s koščkom pozornosti, četudi njihova pevska predstava ponuja več slabega kot dobrega.
na vrh