»In The Spirit Of Things« je bil enajsti studijski album ameriških prog rockovskih prvakov Kansas, ki bi si v tej fazi kariere skorajda bolj zaslužili naziv AOR šampionov kot progresivcev, saj se je njihov glasbeni slog sredi osemdesetih precej oddaljil od simfonično prog rockovske preteklosti ter se močno približal melodičnemu rocku, ki je ravno tedaj doživljal svoj komercialni zenit. To je bil obenem po solidnem »Power« (1986) njihov drugi album na katerem je dolžnosti glavnega kitarista prevzel Steve Morse (bodoči Deep Purple član in nekdanji član Dixie Dregs), ki je gojil drugačno tehnično izrazoslovje od njegovega predhodnika, originalnega člana Kerrya Livgrena. Najbolj radikalno spremembo v tradicionalnem Kansas zvoku ter pot k melodično rockovski komercializaciji je že na predhodnih dveh albumih tlakovala odsotnost violinista brez katerega si ni bilo mogoče zamisliti njihovih preteklih klasik iz sedemdesetih, medtem ko so inovativni basist Billy Greer in originalni člani, se pravi pevec/klaviaturist Steve Walsh, kitarist Rich Williams in bobnar Phil Ehart, želeli nadaljevati dolgoletno vizijo Kansas kot velikega, arena rockovskega, stadionskega banda ter se hkrati prilagajati tedanjim glasbenim trendom.
Steve Walsh je bil na »In The Spirit Of Things«, ki je predstavljal nekakšen vrhunec melodično rockovske smeri s katero so se spogledovali nekako od leta 1982 dalje, bržkone v najboljši vokalni formi svoje celotne kariere in je s fenomenalnim petjem brez dvoma glavni 'zvezdnik' tega na moč solidnega albuma na katerega je treba gledati kot na produkt svojega časa. Zato so vsakršne primerjave z njihovimi preteklimi prog rockovskimi mojstrovinami ob katerih »In The Spirit Of Things«, kar se tiče stopnje artizma, eklektičnosti in inovativnosti, seveda popolnoma pogori, odveč. Na albumu prevladujejo melodramatične AOR power balade in pompozni, a ne pretirano kompleksni melodično rockovski antemi, ki so odigrani z 'jajci' in grejo še danes v slast vsem ljubiteljem melodičnega pristopa k rock glasbi. Tradicionalni prog rockovski elementi se predvsem po zaslugi Walshovih klaviatur še vedno tu in tam pojavijo in poskrbijo za zabavne ritmične preobrate.
Besedila se poleg pričakovanih ljubezenskih izpovedi v klasični Kansas maniri dotikajo tudi mistike severnoameriških domorodcev ter religioznih tematik, ki pa na srečo več niso nosila krščansko-rockovskega pridigarskega pečata s kakršnim je v prvi polovici osemdesetih utrujal Livgren. Po Walshovih besedah za katerega je bil to najljubši Kansas album je bil »In The Spirit Of Things« napol konceptualni projekt, saj se nekatera besedila na njem nanašajo na veliko poplavo, ki je leta 1951 prizadela mesto Neosho Falls sredi ameriške zvezne države Kansas.
Na albumu se je nahajalo dvanajst skladb, ki so bile med seboj dovolj ritmično dinamične in raznolike, da so se na njih izpostavile vse glavne odlike te legendarne skupine, katera je vedno vsebovala vrhunske inštrumentaliste. Power balada »Ghosts« s svojo spokojno naravo predstavlja precej netipičen uvod v album, še posebno za skupino, ki je zaslovela z energičnimi uvodnimi antemi. Walshovo odlično petje je sčasoma dopolnjeno s presunljivim, po trdo rockersko zasoljenim Morseovim kitarskim rifom, medtem ko se v ozadju pretakajo dinamične simfonične teksture sintetizatorjev. Na tolkalih in pri pisanju tega dosežka je sodeloval tudi legendarni kanadski producent in klaviaturist Bob Ezrin, znan po svojem sodelovanju z velikimi glasbenimi imeni kot so denimo Pink Floyd, Peter Gabriel, Alice Cooper in Kiss. »One Big Sky« je melodično-trdo rockovski energetski polnilec 'baterij' s krepko kitarsko frazo v ospredju in dinamičnimi prehodi Ehartovih bobnov, medtem ko glavno melodijo ustvarja zmagovita naveza Walshovega melodičnega vokala in lepo položenih sintetizatorskih tekstur.
Z epsko atmosfero ovenčani »Inside Of Me« je pravi AOR zimzelen z izjemno okusnim zlitjem osrednjega simfoničnega aranžmaja, udarne kitarske fraze in zmagovitega, večglasnega refrena. Trdi rocker Morse s svojimi nabrušenimi kitarskimi frazami zavzeto zagotavlja udarno naravo večine skladb na albumu, medtem ko je Walsh na klaviaturah glavni porok simfonično prog rockovske eksperimentalnosti. »One Man, One Heart« je eterično-buditeljska power balada na kateri vnovič z vso močjo zablesti epsko-izpovedna moč Walshevega vokala, medtem ko njegovi inštrumentalni tovariši s svojimi dinamično usklajenimi finesami poskrbijo za kar se da epske, melodramatične elemente. Uvodni del »House On Fire« vsebuje celo krajšo improvizacijo, na kar glavno pobudo prevzame plast Walshevih Hammond orgel, ki se odlično zlijejo z Morseovim krepkim kitarskim rifom. Ta imenitna skladba na kateri vnovič ne manjka zmagoslaven refren je lep primer prepričljivega zlitja elementov AOR-a, progresive in trdega rocka.
»Once In A Lifetime« je dinamična power balada z mogočnim refrenom, položena na slastno plast veličastnih sintetizatorskih tekstur, katera žal ni naletela na večjo pozornost tedanjih radijskih postaj, čeprav s svojo naravo precej spominja na nekatere power-baladeskne dosežke slovitih Journey. Še bolj prepričljiva power balada je nesojena hit klasika »Stand Beside Me«, najbolj znana skladba na albumu, ki je izšla tudi kot single in z videom doživela obširno predvajanje na MTV-ju. Walshev vokal je tu za čisto desetko in s svojo melodramatično naravo še posebno navduši v zmagoslavnem refrenu, medtem ko se v ozadju pretaka melanholični aranžma, položen na dinamične ritmične nianse.
»I Counted On Love«, naslednja power balada, je nekoliko bolj lahkotne in formulastične narave, a zato nič bolj prepričljiva pri ustvarjanju melodramatične atmosfere. Inteligentna ritmična struktura, kraljevski simfonični aranžmaji in krasen večglasen refren so zadosten razlog, da se ob njej še danes obliznejo vsi AOR sladokusci. Energični »The Preacher« je nekoliko bolj tradicionalistična Kansas skladba, ki po zaslugi dinamičnih linij Hammond orgel, trdo rockerskih kitarskih fines in buditeljskih, večglasno zasoljenih pevskih pozivov vsebuje celo nekaj ambientalnega utripa sedemdesetih. Mogočna večglasja tokrat, tudi po zaslugi religiozno obarvanega besedila, vsebujejo elemente gospela.
»Rainmaker« je s svojimi slojevitimi simfoničnimi aranžmaji in zborovskimi vokalnimi harmonijami še najbolj prog rockovsko naravnan dosežek na albumu. Steve Walsh je s svojo bravurozno vokalno predstavo vnovič neverjeten, medtem ko se melodramatična atmosfera z vnosom mogočnih multi-harmonij na klaviaturah in kitarah v nadaljevanju vse bolj stopnjuje ter poskrbi za pravcato prog rockovsko veselico. »T.O. Witcher« je kratki inštrumental, pravzaprav Morseova pastoralna solaža na akustični kitari, katera poskrbi za lep uvod v zaključno poslastico »Bells Of Saint James«. Slednja sodi med kompleksnejše in ambicioznejše dosežke na »In The Spirit Of Things«, saj se na njej vnovič na dinamičen način pretakajo elementi progresive, trdega rocka in AOR-a, ki doživijo vrhunec v epskem refrenu.
Kansas so se skozi celotna osemdeseta prepričljivo prilagajali tedanjim glasbenim trendom. »In The Spirit Of Things« je bil tako še eden v seriji spodobnih in kakovostno uravnovešenih dosežkov iz njihovega AOR obdobja nad katerimi se prog rockovski puristi praviloma zmrdujejo, medtem ko jih ljubitelji melodičnega rocka in skupin kot so denimo Journey, Foreigner, Styx in Boston še danes izjemno cenijo. Žal Kansas s tem na moč poslušljivim dosežkom niso dosegli želenega in zasluženega komercialnega uspeha. Zanimanje poslušalskih mas za AOR sceno je konec osemdesetih počasi začelo ugašati in se preusmerjati drugam, kar so občutile tudi druge sorodne skupine. Kansas so se po dolgem času vnovič znašli na razpotju, kako in na kakšen način nadaljevati naprej. Mizerna promocija tedanje založbe MCA je posledično prispevala k slabemu komercialnemu odzivu in dejstvu, da je bil to njihov prvi album po »Masque« (1975), kateri ni vseboval nobenega hit singla. ob tem ni nobeno presenečenje, da je njihov naslednji studijski album, »Freaks of Nature«, izšel šele čez sedem let.
na vrh