»In The Present – Live From Lyon« je dvojni koncertni album v režiji legendarnih angleških progresivno rockovskih očakov Yes. Posnet je bil med »In The Present« turnejo na kateri so publiki predstavljali dva nova (zdaj že nekdanja) člana, nadebudnega klaviaturskega virtuoza Oliverja Wakemana, sina slovitega očeta Ricka, ter kanadskega pevca Benoita Davida iz skupine Mystery. David, ki se je v vlogi novega pevca publiki prvič predstavil leta 2008 je prej prepeval tudi pri tribute to Yes bandu Close to the Edge, zato je bila njegove izbira dobro premišljena in načrtovana. Kontroverzna odločitev, da se bodo na turnejo podali brez legendarnega Jona Andersona za mikrofonom in 'ptico oponaševalko' na njegovi poziciji, je po pričakovanju sprožila nemalo negativnih reakcij s strani dolgoletnih privržencev, saj gre za nezamenljiv vokal.
Ne glede na to pomanjkljivost, ki ves čas zbuja grenak priokus, »In The Present« vsebuje večinoma zelo dobre interpretacije številnih Yes zimzelenov. David je posrečen imitator Jonove barve glasu, še posebno kadar mu na spremljevalnih vokalnih harmonijah pomagata Squire in Howe, a mu manjka njegove karizme, zato je večina privržencev že takrat slutila, da pri Yes ne bo zdržal prav dolgo. Prav tako je njegov vokal za eno stopnjo nižje intoniran, a to je malenkost, glede na to, da je Jon Anderson popolnoma edinstven s svojim nebeško visokim gostolenjem. Wakeman, katerega je že čez nekaj mesecev zamenjal povratnik Geoff Downes (Asia, ex-The Buggles) je zadovoljivo pokril klaviaturskega naloge svojega legendarnega očeta, a je razlika vseeno očitna.
»Siberian Khatru« predstavlja razmeroma predvidljivo otvoritev, saj so Yes v zadnjih desetih letih pogostokrat odpirali svoje koncerte s tem »Close To The Edge« (1972) zimzelenom. »The Yes Album« (1971) standard »I've Seen All Good People« je nekoliko neprimerno postavljen že v uvodnem delu koncerta, kar ambientalno ni najbolj posrečena poteza, skorajda antiklimaks, saj ga Yes izkoristijo predvsem za nekoliko ceneno, predvsem prehitro podžiganje in sodelovanje publike v refrenu. Precej bolj navduši zelo dobra verzija »Tempus Fugit« s pogostokrat spregledane mojstrovine »Drama« (1980), kjer David dokaže, da ni samo uspešen imitator Andersona, temveč tudi Trevorja Horna. Nobena skrivnost ni, da Anderson ni maral izvajanja »Drama« klasik, kar so preostali člani hitro izkoristili ter umetnini »Tempus Fugit« in »Machine Messiah« po treh desetletjih vnovič umestili v set listo.
Eterična balada »Onward« s kontroverznega albuma »Tormato« (1978) prav tako, predvsem na račun svojega intenzivnega mističnega ambienta, izpade zelo posrečeno in zvesto izvirniku, čeprav Davidovemu vokalu manjka tisti karizmatični interpretacijski duh, katerega je posedoval samo Anderson. Psihadelični »Time And a Word« (1970) standard »Astral Traveller« je prav tako prijetno presenečenje, saj se je po res dolgem času ponovno vrnil v Yes set listo. Presenečenje je še toliko večje, saj se briljantni, a izjemno muhasti kitarist Steve Howe po navadi vehementno izogiba izvajanja Yes del, katera so bila originalno posneta s kakšnim drugimi kitaristom v postavi (v tem primeru z originalnim članom Petrom Banksom).
Od vseh klasik pa na prvem disku najboljše izpade pacifistični epski rušilec »Yours Is No Disgrace«, katerega so v nadaljevanju turneje izbrali za otvoritveno skladbo. Tokrat zadenejo duh originala 'skorajda v nulo' pri čemer bi perfekcijo zagotovila samo prisotnost Andersonovega vokala. Seveda noben Yes koncertni album ne sme biti brez priljubljenega »Close To The Edge« 'new age' epa »And You And I«, kjer David vnovič dobro imitira svojega velikega vzornika, a mu manjka njegov pripovedniški žar. Howeov neizmerni ego se nahrani med kratko samostojno kitarsko točko »Corkscrew«, sestavljeno iz vrste flamenko variacij.
Drugi disk se odpre s solidno verzijo »90125« (1983) super hita »Owner Of a Lonely Heart«, kjer se je 'gospod Sova' primoran vživeti v precej udarnejšo kitarsko igro nekdanjega člana Trevorja Rabina s katerim je bil originalno posnet ta nepozabni zimzelen osemdesetih. Čeprav ne manjka tipičnih Howeovih kitarskih variacij, ki vse skupaj oddaljijo od originalnega ambienta tega dolgoletnega MTV standarda, na koncu kot celota izpade povsem zadovoljivo. Izvedbe treh bistvenih »Fragile« (1972) klasik, se pravi »Southside Of The Sky«, »Heart Of The Sunrise« in velikega hita »Roundabout« izpadejo spodobno, vendar jih v medsebojni primerjavi popolnoma preseže še veliko boljša interpretacija »Drama« mojstrovine »Machine Messiah«, ki je očitno tej inkarnaciji Yes zelo ležala. Za končno koncertno zmagoslavje pa navdušijo z imenitno verzijo priljubljenega »The Yes Album« epa »Starship Trooper«, še enega standarda, ki ne sme manjkati na nobenem Yes koncertu.
»In The Present« je zelo soliden koncertni dokument na katerem Yes z 'lepotno vokalno napako' navdušijo s svojimi bolj ali manj vživetimi interpretacijami kultnih standardov iz 'zlatih let'. In to navkljub temu, da so se nahajali sredi zahtevne naloge vključevanja dveh novih članov v ustaljeno koncertno kemijo te legendarne progresivno rockovske skupine, ki je v zadnjem letu sprejela več čudnih odločitev s katerimi so pošteno razdelili občutja obsežne baze zvestih privržencev.
na vrh