Skladbe novega albuma grizejo nepopustljivo z režečim, naprej uperjenim zobovjem, v skladu s pričakovanji, glede na visoko kakovost, ki so jo ponudili predhodni štirje albumi, še zlasti izstopajoči "United" (2006). Seveda pa se prijemlje tudi Dream Evil z leti sindrom občasnega bledenja in samo-repeticije, samo-kloniranja. V bistvu se ne zgodi nič posebej pretresljivega do refrena četrte skladbe See The Light. Tudi ta skladba je tipična power metal koračnica, kot prejšnje tri, vendar pa prinese več zanimivosti vanjo duhoviteje zasnovan kitarski riff, ki vodi refren. Otvoritvena Immortal ali Bang Your Head sta v bistvu že kar zahtevani jurišnici, na katero se boste kurili vsi zapriseženci, ki ne odstopate od osnovnih aksiomov, kateri določajo današnji domet evropskega power metala. Ta pa se v 14. letih po HammerFall prvencu, ki je sprožil revival, ni kaj dosti spremenil. Stvar je pač trenutno manj popularna, a ta popularnost v metalskih žanrih itak kroži v ciklih. Če sploh lahko govorimo o popularnosti, prej iskanosti.
Naslovna skladba albuma se v kitici naslanja na izročila severnoameriškega speed metala osemdesetih, kar je vsekakor dobrodošla popestritev začetnega dela albuma. Nicklas Isfeldt ohranja svoj vokal neomadeževan. Visoko melodičen, eksploziven, z zahtevano avtoriteto. V isti sapi vnaša visoko melodično spevnost poanti Dream Evil skaldb in razpihuje udarno žerjavico ki jo ustvarja instrumentalni del zasedbe v kompaktni korelaciji ritma in klenega klasično zasnovanega riffinga.
Vokal se naslanja v barvi in pristopu na Ralfa Scheppersa (In The Fires Of The Sun, refren Electric) in Roba Halforda (v najboljših letih), tudi sami riffi včasih pobegnejo k Primal Fear (See The Light), sicer pa v občasno prepričljivo izklesanih vodilnih melodijah v samem pompu lahko potegnejo tudi na skupine tipe Firewind (refren The Unchosen One s prikladno dodanimi godalnimi aranžmaji).
Sicer delujejo Dream Evil z "In The Night" predvidljivo in ne zanjo več presenetiti, kaj šele šokirati. Z novim albumom zadovoljujejo bazo zvestih oboževalcev, ki imajo ta album prav gotovo že doma. Občutek klšejskosti je tu, vendar pa skupina tudi to pot spretno speljuje poslušalca stran od nevarnosti, da bi obremenjeno podlegel temu občutku, z odlično produkcijo, ki je agresivna in živa, s poudarjenimi kontrasti, zahtevano zloveščega riffanja, ki je potisnjeno v ospredje, nalezljivo melodičnim vokalom in detonirajočim kotaljenjem ritem sekcije. Formula, ki preverjeno deluje. Ta občutek tudi na delih albuma, ki so manj zanimivi (On The Wind, Frostbite), uspešno razbija pompozna balada The Balad, ki zaradi uporabe klasičnega klavirja oriše nekaj vzporednic s skladbo Glory To The Brave zasedbe HammerFall.
Album torej kljub temu, da ne pove nič novega, ohranja dinamiko in razgibanost, ki je zadovoljiva in iskana. Je prava kost za glodanje vsem, ki z zvestobo prisegate definiciji najbolj žlahtne oblike power metala. V tem oziru vas tudi novi Dream Evil album gotovo ne bo razočaral.
na vrh